iz prve roke
»Zgodba govori o starem konfliktu med ljubeznijo in dolžnostjo. Naloga Caryja Granta – in to je precej ironična situacija – je Ingrid Bergman poriniti v posteljo Clauda Rainsa. Težko mu zamerimo, da je ves čas videti zagrenjen. Claude Rains je po drugi strani dokaj privlačen lik, ne le zato, ker je njegovo zaupanje izdano, ampak ker je njegova ljubezen do Ingrid Bergman najbrž globlja od tiste, ki jo čuti Cary Grant. Vsi ti elementi psihološke drame so vpleteni v vohunsko zgodbo.«
– Alfred Hitchcock
kritike
»Razvpita je resnično moj najljubši [Hitchcockov] film, vsekakor med črno-belimi. To je kvintesenčni Hitchcock. /…/ Film je še vedno izjemno sodoben. Vsebuje malo prizorov in je čudovito izčiščen; pravi vzor za zgradbo scenarija. Hočem reči, da z minimalnim številom elementov doseže maksimalen učinek. Vsi napeti prizori se vrtijo okoli dveh predmetov: ključa in lažne steklenice vina. Romantični zaplet ne bi mogel biti bolj preprost: dva moška se zaljubita v isto žensko. Zdi se mi, da med vsemi [Hitchcockovimi] filmi prav v Razvpiti najbolj začutimo popolno skladnost med tistim, kar [je režiser želel] doseči, in rezultatom na platnu. /…/ Veliki uspeh filma je najbrž v tem, da doseže višek stilizacije in hkrati višek preprostosti.«
– François Truffaut, Hitchcock by François Truffaut
»Dramatično dogajanje okoli ljubezenskega trikotnika vas nenehno sili, da spreminjate svoje občutke do treh glavnih likov, pri čemer Rains v finalu celo pokaže bizarno junaštvo. Film je tudi strastna romanca, v kateri si Cary Grant in Ingrid Bergman delita v tistem času najdaljši filmski poljub v bližnjem planu. Zadnji kolut, ki ga je v sijočem monokromu čudovito posnel Ted Tetzlaff in v katerem zvezdnika zasijeta v vsem svojem (igralskem) sijaju, je resnično strašljiv, s pošastno materjo, ki nadzoruje Aliciino počasno zastrupljanje.«
– Kim Newman, 1001 Movies You Must See Before You Die
»Virtuozne sekvence – dolgi poljub; posnetek z žerjavom, ki se konča z bližnjim planom ključa – so upravičeno slavne, toda prava veličina filma se skriva v njegovem subtilnem in večplastnem prikazu neskončno izprijenih medčloveških odnosov.«
– Dave Kehr, Chicago Reader
»Ljubezen in vohuni: Hitchcock iz konvencionalnega žanra izpelje skrajno oseben, rigorozen film prefinjenega in izčiščenega sloga, ki nenehno navdušuje tako z globino svojih likov kot z zgoščenostjo in napetostjo dogajanja. /…/ Hitchcockov vsestranski genij se kaže v načinu, kako s pomočjo formule, ki jo je le on sam pripeljal tako daleč, intimno in prikrito zgodbo vplete v razburljivo in spektakularno zunanjo pustolovščino; ta prve še zdaleč ne prikrajša za pomen, ampak jo naredi še bolj intenzivno, bolj dostopno vsem vrstam občinstva in tako na neki način bolj univerzalno.«
– Jacques Lourcelles, Dictionnaire des films
»Film kot kakšna perfektno kalibrirana švicarska ura pokaže, kako spretno je mojster napetosti znal manipulirati z gledalci, hkrati pa nas vabi, da sprejmemo njegovo sprevrženo psihološko premiso.«
– Peter Debruge, Največji filmi vseh časov, Sight and Sound
»V Razvpiti like nenehno preoblikuje njihova ljubezen. Hecht spretno ustvarja dinamiko, v kateri družbene vloge in identitete nikoli niso statične. Alicia je morda res videti kot femme fatale, v resnici pa v filmu deluje kot detektivski lik, žrtev, mučenica in muza – včasih vse hkrati. Protagonisti ves čas nihajo med različnimi kategorijami. Devlin odhiti reševat Alicio, ko ugotovi, da jo zastrupljajo, toda hkrati je hladen, krut in manipulativen. Za Alexa se zdi, da resnično ljubi Alicio, na način, kot je Devlin morda ne, a se ves čas uklanja materini volji ter svoja čustva projicira na Alicio, dokler nazadnje ni prepozno. To je film, ki razkriva intimne scenarije naših najglobljih želja. Ponudi nam vpogled v erotično pokrajino duše ter pokaže, kaj se zgodi, ko maska, ki smo jo prisiljeni nositi – glamurozna vohunka, hladnokrvni tajni agent, vojni zločinec, ki ga zaupljivost vodi v pogubo –, ne ustreza naši notranjosti.«
– Angelica Jade Bastién, Criterion
»Hitchcockova Razvpita je najbolj eleganten izraz mojstrovega vizualnega sloga, tako kot je Vrtoglavica najbolj popoln izraz njegovih obsesij.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Razvpito danes beremo kot obsodbo strašnih stvari, ki so jih ženske prisiljene početi in za katere so nato obsojane, ne pa kot moraliteto o kaznovanju za ‘nežensko’ vedenje. Film zlahka razumemo tudi kot zgodbo o strahopetnih moških. /…/ Veliko preveč enostavno je iz nekega filma izvleči moralne teme skozi prizmo lastnih ideoloških prepričanj: to je morda eden največjih trikov filmske umetnosti. Številne interpretacije, ki so jih gledalci in strokovnjaki izpeljali iz Razvpite, so mogoče le zaradi njene osnovne strategije menjavanja pripovednega gledišča prek menjavanja gledišča kamere – zgodbo najprej spremljamo skozi oči novinarjev, nato se premikamo med tremi glavnimi liki, dokler ne končamo s Sebastianom. Ta menjajoča se perspektiva pomeni, da spontano stopimo v čevlje tistega lika, s katerim se najbolj poistovetimo: vezi so bolj osebne kot običajno. Spremenljiva narava Razvpite (vključno z njeno spolzko spolno politiko) je zato strukturna. To pojasnjuje, zakaj življenje tega filma še zdaleč ni končano in zakaj bomo v njem še dolgo odkrivali nove in nove skrivnosti.«
– Lauren Carroll Harris, Senses of Cinema
»Film, ki si ga preprosto morate (ponovno) ogledati.«
– Peter Bradshaw, The Guardian