Povedka o gozdu Metsän tarina

zgodba
Stari Finci so verjeli, da je nekoč raslo veliko drevo, ki je bilo začetek vsega. Okrog njega so se vrteli nebo in zvezde, celo vesolje je držalo v ravnovesju. To drevo je bilo Svet. Naokoli so rasla druga drevesa in prerasla v gozd. V njem poleg živali prebivajo tudi škrati, vilinci in druga pravljična bitja, ki živijo v drevesnih deblih, skrbijo vsak za svojo živalsko vrsto in za ravnovesje v gozdu. Tako kot narava sama niso ne dobri ne slabi, temveč obojega malo. V gozdu veljajo posebna pravila. Čez debelo snežno odejo se v iskanju hrane prebijajo tiste živali, ki zime ne bodo prespale ali niso odletele na jug. Le nekaj svetlih ur dnevno imajo, da se najejo. Veverica, snežna podlasica in številne druge živali kopičijo zaloge hrane. Sova išče plen in prinaša nesrečo, črna žolna trka na drevesa in s svojimi kriki kliče dež. Konec zime požene potoke. V polnem razcvetu je gozd komaj prehodna preproga živih barv, ki jih obletavajo žuželke. Po zimskem spancu se okrog čarobnega kamna zberejo kače, da jim bo njihov kralj povedal, kako in kaj.