Skupina delavk in delavcev od jutra do večera obira fige v velikem sadovnjaku na obrobju tunizijskega mesteca. Vsako jutro jih ob zori lastnik nasada pride iskat z avtomobilom. Vendar pa se zdi, da je mlada Fidé deležna drugačne obravnave kot drugi. Ker je možakar zaljubljen vanjo, lahko dekle sedi na boljšem sedežu, kar sproži govorice med preostalimi dekleti ter vodi v postopno širitev prepada med njo in drugimi delavkami, ki imajo konservativnejši pogled na svet. V enem sončnem dnevu, ko se ne zgodi nič zares posebnega, na dan privrejo razredne in spolne delitve, ki razodenejo sisteme izkoriščanja in zatiranja, v katerih živijo ljudje v Tuniziji.
»Všeč mi je bila misel, da bi to lahko bil kraj izpred stotih let – ne vemo. Narava ne izkazuje znamenj sodobnosti; znak sodobnosti so liki, še zlasti mlada dekleta. Njihovo vedenje, telefonsko komuniciranje, način govora in vsebina pogovora. Obenem pa se dušijo. Zato sem to idejo želela ponazoriti vizualno, z uporabo številnih bližnjih posnetkov – to ustvari občutje čudovitega kraja, a obenem kraja, kjer tem ženskam v sodobnem svetu ni omogočena nobena priložnost. Ne samo dekleta – tudi fantje imajo omejene možnosti.«
– Erige Sehiri