zgodba
Argentina, 1976. Tom prispe v Buenos Aires, da bi poučeval v prestižnem angleškem internatu. Toda namesto lahkega dela ga pričakata razdeljen narod in razred neukrotljivih učencev. Njegovo življenje pa se obrne na glavo, ko s plaže reši z nafto zapacanega pingvina …
iz prve roke
»Ko sem prvič bral spomine Toma Michella, sem takoj začutil, da bi iz njih lahko nastal krasen film. Tomova zgodba o nepričakovani vezi med človekom in pingvinom, postavljena v britansko zasebno šolo v Buenos Airesu leta 1976, je razvnela mojo domišljijo in me navdihnila, da jo prenesem na veliko platno. Tako kot Tomovo večplastno izvirno besedilo tudi priredba Jeffa Popa ujame ves humor, toplino in kompleksnost zgodbe. Jeff v svojem scenariju na čudovit način najde srce zapletenega glavnega lika. Že na začetku je jasno, da s Tomom nekaj ni v redu. Toda po zaslugi Steva Coogana se junakova čemernost in cinizem ves čas mešata s suhim humorjem, zaradi česar ga je prijetno in zabavno gledati. /…/ Med pisanjem scenarija sva se odločila, da bova izvirno gradivo razširila in dodala elemente, ki razkrivajo grozodejstva takratne vojaške diktature. Naš glavni junak Tom je pred dogodki, ki se razvijajo na ulicah Buenos Airesa, nekako zaščiten, ne le z zidovi šole, temveč tudi z lastnim omejenim pogledom. Toda zdelo se nama je, da zgodbe, umeščene v Argentino leta 1976, ne moreva pripovedovati, ne da bi spregovorila o zločinih, ki so se takrat dogajali. Ključno je bilo najti pravo ravnovesje: prikazati tragične posledice režima za dva od stranskih likov, hkrati pa ostati osredotočen na zgodbo o Tomovi odrešitvi in prebujenju. Upam, da bo film dosegel tudi tiste, ki o zgodovini Argentine vedo malo ali nič, ter jih spodbudil, da bodo o njej izvedeli več. /…/ Juan Salvador je majhen Magellanov pingvin. Tako kot pri vseh naših najljubših hišnih ljubljenčkih tudi njegov čar deloma izvira iz nepopolnosti. Lahko je trmast. Je precej umazan in ima oster vonj po ribah. Pri snemanju smo morali uporabiti nekonvencionalen, naturalističen pristop. Igralce in ekipo sem spodbujal, naj ostanejo potrpežljivi in odzivni; naj izkoristijo nepričakovane pingvinove reakcije. Tako so se nam odprla vrata v nenačrtovano čarovnijo. Pingvinovi drobni trenutki spontanosti so razveselili tako igralce kot ekipo in poskrbeli za nekaj meni najljubših prizorov.«
– Peter Cattaneo
»Slovo od pingvinov je bilo zelo čustveno. Razorožijo te. Ljudje se preveč ukvarjamo sami s seboj in s stvarmi, ki niso zares pomembne. Te ptice te spomnijo, da življenja ne smeš jemati preveč resno.«
– Steve Coogan
kritike
»Prisrčna dramedija: smešna, rahločutna in niansirana. /…/ Cooganov nastop bi lahko opisali z eno samo besedo: očarljiv. Plodoviti igralec, znan po vlogah v filmih, kot sta Philomena in 24-urni žurerji (24 Hour Party People), sijajno ujame sarkastično držo in ravnodušni izraz učitelja angleščine. /…/ Film je tako simpatičen in ganljiv tudi po zaslugi scenarija, ki kljub razburkanemu dogajanju v ozadju ohrani pretanjen čut za komedijo. Za priredbo istoimenskih spominov Toma Michella je odgovoren Jeff Pope, njegova odločitev, da v zgodbo /…/ vnese več nestabilnega političnega ozračja tistega časa, pa je bila zelo pomembna. Film elegantno prehaja med lahkotno komedijo in dramo, vez med zagrenjenim učiteljem in pingvinom pa tako postane celo globlja, kot bi lahko sklepali iz sinopsisa. /…/ Cattaneo je ustvaril zabaven in tehten film, ki pokaže, kako pomembno vlogo ima lahko vez s hišnim ljubljenčkom na naši poti do ozdravitve.«
– Isabella Soares, Collider
»Nadvse zabavna zadevica, ki ji dobro služi Cooganov talent za ohranjanje nekakšne vzvišene mirnosti vpričo absurda. /…/ Coogan v dogajanje vnese svojo značilno suho ironijo, a glavna zvezda filma je pingvin.«
– Guy Lodge, Variety
»Tipično britanski film, ki vzame povsem običajno zgodbo – človek se naveže na zelo nenavadnega hišnega ljubljenčka – in ji vdahne nepričakovano sodoben smisel za humor.«
– Damon Wise, Deadline
»Film Pingvinove lekcije je simpatičen uvod v lahkotnejšo poletno filmsko sezono, ki na papirju deluje precej bolj trapast, kot se izkaže na platnu. V resnici gre za presenetljivo inteligentno, subtilno zrežirano in odigrano, blago humorno in malček melanholično britansko dramedijo, ki je povrh vsega še naslonjena na resnično zgodbo. Ta se na koncu filma celo udejanji v obliki kratkega arhivskega posnetka resničnega Juana Salvadorja med čofotanjem v šolskem bazenu.«
– Špela Barlič, Radio Slovenija