iz prve roke
»Film so navdihnili resnični dogodki. Slišala sem zgodbo o lastniku psa, ki so mu sodili, ker je njegov ljubljenček ugriznil več ljudi. Primer je v tistem mestu dvignil ogromno prahu. Ljudje so podpisovali peticije, bili so zelo zavzeti, celo spopadali so se med seboj … Vse skupaj me je spomnilo na čas, ko so uzakonili poroke med istospolnimi partnerji. Spremembe v mišljenju vedno sprožijo zelo burne odzive, saj se pojavi negotovost, zmeda, s katero se ljudje težko soočijo. Dejstvo, da se lahko v takšnih trenutkih stvari hitro zelo stopnjujejo in uidejo izpod nadzora, me plaši. Takšne razmere namreč zahtevajo ravno nasprotno: mir, čas, razumevanje, pogovor, ideje. Če bi le lahko vsi skupaj sedli za mizo in razmislili … /…/
Navdih sem črpala iz knjige Romaina Garyja Chien blanc [Beli pes] iz leta 1970, po kateri je Samuel Fuller posnel tudi film. Zgodba govori o črnem trenerju psov, ki skuša na vsak način prevzgojiti rasističnega psa. Avril počne nekaj podobnega: obsedena je z idejo, da bo psa ozdravila njegove domnevne mizoginije. To se mi je zdelo smešno, absurdno. Kot da bo s prevzgojo Cosmosa izbrisala vso mizoginijo sveta. /…/
Ljudi rada spravljam v zadrego, rada sem vulgarna in okolico malce šokiram. To mi kot ženski daje občutek svobode. Gledalcem želim predvsem pustiti prostor, da si vzamejo čas za razmislek, začutijo odtenke in tvegajo, da bodo njihove sodbe izpodbite. Hkrati pa jih seveda želim nasmejati.«
– Laetitia Dosch
kritike
»Pes na zatožni klopi, mešanica basni, komedije in družbenega komentarja, se inteligentno napaja iz nekonvencionalne domišljije avtorice, ki pripoved in like osvobaja vseh vnaprej določenih okvirov.«
– Maud Tenda, Les Inrockuptibles
»Igralka Laetitia Dosch se kot režiserka predstavlja s presenetljivo politično basnijo, ki je ravno tako zabavna kot poučna, ravno toliko nelagodna kot pronicljiva. /…/ Režiserka nas preseneti na vsakem koraku. Ko mislimo, da gledamo bolj ali manj nepomembno, predvidljivo komedijo, se film nenadoma spremeni v pretresljivo dramo, sodni triler ali pa nekaj čisto drugega. Režiserka z eleganco, modrostjo in duhovitostjo ustvari provokativno, težko opredeljivo delo, ki se zagrize (če mi dovolite izraz) v teme, kot sta nemožnost razmišljanja zunaj mehurčka in naša najbolj – kot bi rekel Kafka – intimna živalskost /…/.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Predstavljajte si ga kot kosmatega neprilagojenca v leglu nedavnih frankofonskih pravnih študij, od Anatomije padca (Anatomie d’une chute) do Goldmanovega procesa (Le procès Goldman). Pes na zatožni klopi kljub vsemu svojemu hektičenemu, tragikomičnemu slalomiranju na koncu prevzame obliko proceduralne drame, ki jo zanima, kako se odloča o pravici in komu je namenjena.«
– Guy Lodge, Variety