»[Film] preseže vsa pričakovanja. Čeprav smo namreč pred ogledom /…/ že nekako vedeli, da nas čaka srečanje s posebno in nekonvencionalno filmsko stvaritvijo – na eni strani zaradi festivalskih nagrad, predvsem berlinskega zlatega medveda, na drugi pa zaradi režiserkinih prejšnjih del, od nepozabnega prvenca Moje 20. stoletje naprej –, pa so nas čustvena silovitost, prodornost in preprosto lepota tega dela povsem razorožile. /…/ O telesu in duši je /…/ film o lepoti, ki se skriva za tistim, kar stvarnost po navadi izpljune. O lepoti, ki je je največ tam, kjer je ne pričakujemo. Lepoti tistega, kar velja za ne-lepo. In hkrati delo, ki nas s kadriranjem in kompozicijo znova spomni na ves likovnoestetski potencial filmske podobe. Je delo, kakršnih je v kinu žal vse manj. In prav zato je neprecenljivo.«
– Denis Valič, Radio Slovenija
»Film očara s svojo resnostjo in lahkotno ironijo, s tankočutnim namigom na solidarnost med živalskim in človeškim svetom, s slavljenjem sanj in magije kot načinov pobega iz brezdušnega vsakdana.«
– Jean-Dominique Nuttens, Positif
»Neoliberalni status quo, ki – trd in obscen kot pornič – stoji do kolen v krvi, je ljudi odtujil, animaliziral in pripravil za zakol, obenem pa jih je tako osamil, da so povezani le še v sanjah. Osebo svojih sanj srečajo le še v sanjah. Imajo sicer skupne sanje, a niti v sanjah niso več ljudje. Ali bolje rečeno: imajo skupne sanje, a tudi v sanjah čakajo na zakol. Ljudje, ki sanjajo o istih rečeh, so itak čudni in sumljivi, obsojeni na kafkovsko distopijo. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina