Čilenec Patrizio Guzman je že skoraj štirideset let tihi, a odločni glas zatirane manjšine, ki dvajset let po padcu Pinocheta še vedno išče odgovore na dogodke iz preteklosti. Nostalgija po svetlobi je videti kot znanstvenofantastični film, sneman na Marsu, in obdeluje tematiko spominjanja ali nujnosti zgodovinskega spomina. Vzporejanje z astronomi, ki v puščavi Atacama na tri tisoč metrih nadmorske višine v najboljših razmerah na svetu preučujejo vesolje in ob tem vseskozi zrejo v preteklost, ter žrtvami Pinochetove diktature, ki nedaleč stran ležijo zakopane pod puščavsko skorjo in ki jih njihove žene že desetletja neuspešno iščejo, je več kot zgovorna.
»Kako je mogoče, da čilenski astronomi preučujejo zvezde, ki so od nas oddaljene milijone svetlobnih let, medtem ko otroci v šolah ne morejo brati o dogodkih, ki so se v domovini dogajali pred tridesetimi leti?« (Patricio Guzmán)
In Chile, at three thousand metres altitude, astronomers from all over the world gather together in the Atacama Desert to observe the stars. The desert sky is so translucent that it allows them to see right to the boundaries of the universe. It is also a place where the harsh heat of the sun keeps human remains intact: those of the mummies, explorers and miners. But also the remains of the dictatorship’s political prisoners.
Patricio Guzmán – filmografija (izbor/selection):
La batalla de Chile (1975–79); Chile, la memoria obstinada (1997); The Pinochet Case (2001); Salvador Allende (2004)
