zgodba
Nepremičninski agent Thomas Hutter odpotuje v Transilvanijo, da bi se srečal s skrivnostnim grofom Orlokom, ki želi kupiti hišo. Toda kmalu po prihodu na grad spozna, da je njegov prebivalec krvoločno bitje teme … Medtem doma v Nemčiji Hutterjevo nevesto Ellen preganjajo grozljivi prividi …
iz prve roke
»Priredba Nosferatuja je v marsičem moj najbolj oseben film. To je zgodba, ki je nisem ustvaril sam, a sem z njo živel in o njej sanjal že od otroštva. Ko smo končno začeli s snemanjem, se mi je zato pogosto zdelo /…/, da delam s svežino in ustvarjalno iskrico filmskega začetnika. /…/ V film je vgrajenih veliko mojih lastnih spominov in osebnih izkušenj, ojačanih in prenesenih v baltsko Nemčijo tridesetih let 19. stoletja. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem to spoznal; da sem razumel svojo fascinacijo. Kot otroka sta me seveda preganjala podoba in nastop Maxa Schrecka. V skrivnostnem vampirju in preprosti pravljici o Nosferatuju se je skrivalo nekaj temeljnega. In ko je Hutter odprl pokrov Orlokovega sarkofaga, je občinstvo gotovo zastokalo od groze in si zamišljalo smrad nemrtve pošasti. Kako mi bo uspelo najti lastno pot?
V južni Romuniji so še pred dvajsetimi leti izkopali moškega, ki so ga imeli za vampirja, njegovo truplo pa obredno pohabili. Bil je težaven človek, ki je veliko pil. Po možakarjevi smrti je njegova družina trdila, da se vrača kot strigoi in jih ponoči napada. Še zlasti je trpela njegova snaha; nazadnje je celo zbolela. Ko so truplo v skladu z ljudskim izročilom uničili, so se vampirski obiski končali. Možakarjeve vladavine groze je bilo konec. Njegova snaha je ozdravela. Le kakšna mora biti tista mračna travma, da je ne more izbrisati niti smrt? Srce parajoča misel. To je jedro vere v vampirje. Ljudski vampir ni uglajeni zapeljivec v elegantnem plašču, niti zasanjani, svetlikajoči se junak. Ljudski vampir uteleša bolezen, smrt in spolnost – na preprost, surov in neizprosen način. In to je tisti vampir, ki sem ga želel obuditi za sodobno občinstvo.«
– Robert Eggers
kritike
»/…/ film, ki se zdi, kot bi bil pričaran iz najtemnejših globin čistega zla. Eggersovo najbolj suvereno delo; kar čutimo lahko njegove obsesije, kako se pretakajo skozi vsako sličico. Lily-Rose Depp in Bill Skarsgård sta osupljiva.«
– Jordan Raup
»V filmu se kristalizira Eggersovo raziskovanje zla kot prvinske sile, ki je enako nerazdružno povezana z obstojem kot poželenje in izvira iz iste božanskosti kot dobrota. Zlo je tako neločljiv del nas, da boj proti njemu zahteva velike žrtve.«
– Carlos Aguilar
»Z Nosferatujem, enim najbolj zapeljivo srhljivih filmov vseh časov, Robert Eggers nadaljuje svoj navdušujoči niz podrobno izdelanih in evokativnih zgodovinskih filmov. Lily-Rose Depp v dih jemajoči portret mračne obsedenosti vloži vsak košček svojega telesa in duše, upodobitev grofa Orloka pa je tako prevzemajoča, da njegovo prisotnost čutimo tudi takrat, ko ga ni na platnu.«
– Matt Neglia
»Nosferatu Roberta Eggersa je prava kostumska poslastica; izvrstno posneta in učinkovito pripovedovana fantastična grozljivka.«
– Anne Thompson
»Eggersov Nosferatu je morda najboljša grozljivka letos in nesporna manifestacija moči sodobnega žanrskega filma. Kot tretjo kanonično inkarnacijo Nosferatuja ga lahko brez sramu postavimo ob bok prejšnjima dvema. Z Nosferatujem je Eggers znova potrdil mojstrsko obvladovanje veščine in izjemno spretnost pri ustvarjanju moreče groze ter posnel posodobljeno vizijo krvoločnega zla za nove generacije ljubiteljev groze.«
– Mirt Bezlaj, Delo
»Nosferatu, spektakel potlačenih želja, ki ga je posnel Robert Eggers, avtor Čarovnice, Svetilnika in Severnjaka, je vizualno tako ekspresiven, da boste imeli občutek, da je črno-bel, obenem pa boste težko našli film, ki bi bolje argumentiral, zakaj ste med seksom v smrtni nevarnosti. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Eggersov Nosferatu je dobesedno utelešenje Ellenine spolne sle, o kateri spodobne ženske sredi 19. stoletja seveda niso smele niti razmišljati, kaj šele, da bi o njej lahko govorile ali jo izražale, /…/ Ellen se svoje odgovornosti seveda zaveda, sprejme jo in izkoristi za končni obračun, s tem pa Eggers po več kot stoletju končno preseže romantično podobo ženske žrtve, ne da bi s tem osnovno zgodbo kakor koli oškodoval. Najnovejši Nosferatu ni brez napak, /…/ vendar je vsekakor ena boljših Nosferatujevih oživitev, ki ni namenjena le sami sebi. Prvinska upodobitev grofa Orloka Billa Skarskagårda pa je naravnost ikonična.«
– Gaja Poeschl, Radio Slovenija
»Eggers, ki temačnost in srhljivo atmosferičnost zgodbe dopolnjuje z monokromatsko fotografijo svojega rednega sodelavca Jarina Blascha, se tako predvsem skozi sliko poklanja filmskemu izvirniku. Ta je polna ekspresionističnih kontrastov, senc in črnine, ki kot vampir kri požira sliko, medtem ko nam želodec zvija v kepo strahu in nelagodja. Eggers nas tako brezkompromisno potopi v temo, ki do prvega petelinjega vzklika zavlada noči in v kateri zlepa ne najdemo odgovora na Minino vprašanje: prihaja zlo iz naše notranjosti ali od nekod onkraj nas?«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik