Noč kraljev La nuit des rois

iz prve roke
»V filmu sem hotel opazovati povojno družbo Slonokoščene obale skozi prizmo največjega zapora v državi, zapora Maca. To je kraj, ki se mi je močno vtisnil v spomin in me še danes fascinira. Kot otrok sem se s skupinskim taksijem enkrat tedensko peljal vzdolž gozda Banco, da bi obiskal mamo, ki je bila tam zaprta zaradi političnih razlogov. V zaporu ni sob za obiske, zato sem čakal med zaporniki, ki so se prosto gibali med obiskovalci. Ta svet sem rad opazoval, čeprav nisem znal vsega dešifrirati. Počutil sem se, kot bi bil na dvoru kakšnega starodavnega kraljestva, z vsemi princi in lakaji, ki sodijo zraven. /…/ Zapor me je zanimal kot prostor, kjer nastajajo zgodbe. Kakšne zgodbe pripovedujejo tam? Kakšne fantazije se lahko razvijejo, ko je tvoje telo zaprto? Vsaka skupina ljudi, ki določeno obdobje živi na istem kraju, ustvari kulturo. Vsaka kultura pa ustvari poezijo. /…/ Film opisuje mlade ljudi, ki so odraščali na kriznem območju. Pokazati sem hotel, kako se te individualne poti križajo s kolektivno zgodovino. Afrika je morda zadnje antično gledališče današnjega časa; kraj, kjer se tragedija in igrice moči odigravajo na surov, frontalen in izrazito vizualen način.«
– Philippe Lacôte