Zgodba o čemernem profesorju filozofije, ki v skrajnem eksistencialnem dejanju znova najde smisel bivanja. Abe Lucas v življenju ne vidi več nobene radosti in globljega pomena. Ne pomagajo ne alkohol ne čedna kolegica Rita, ki ga skuša omrežiti, ne nadebudna študentka Jill, ki se le stežka upira njegovemu intelektualnemu šarmu. Vse pa se spremeni, ko Abe in Jill v nekem lokalu po naključju slišita pogovor neznancev in Abe pri sebi sprejme globokoumno odločitev, ki bo imela daljnosežne posledice.
kritike
»/…/ zapeljiva, z jazzom prepojena eksistencialna enigma /…/, s črnim humorjem napolnjeni kvazitriler, posnet z mojstrsko lahkotnostjo. /…/ Abe je klasičen allenovski, v frustraciji in samopreziru mariniran lik, in Phoenix ga odigra s čudovito pošvedrano, zaležano kvaliteto, zaradi katere bi najraje zlezli v z visikijem prepito glavo njegovega lika, prav kot si to želita Jill in Rita. Ta igralec zna upodobiti karizmatično kompleksnost in potuhnjeno neuravnovešenost kot nihče drug.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Woody Allen je v svojih filmih – še posebej tistih težkih, morbidnih, eksistencialističnih – zelo rad kanaliziral Ingmarja Bergmana, zato je presenetljivo, da v Nerazumnem človeku, ljubezenskem pismu eksistencializmu, kanalizira Alfreda Hitchcocka, predvsem – tako rekoč izmenično – Vrv in Neznanca na vlaku, filma o popolnem umoru.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Je po Alfredu Hitchcocku in njegovem galskem učencu Claudu Chabrolu še kateri filmar posvetil toliko filmskega prostora razmišljanju o mehaniki popolnega umora kot Woody Allen? Nerazumen človek je zadnji v vrsti filmov, kamor sodijo tudi Zločini in prekrški (Crimes and Misdemeanors), Zadnji udarec (Match Point) in Cassandra’s Dream – le da za razliko od morilskih protagonistov teh filmov filozofski antijunak njegovega petinštiridesetega celovečerca ne mori zaradi ljubezni ali denarja, ampak bolj iz nekakšnega eksistencialnega uvida. /…/ Za Allena, ki se je nekoč pošalil, da je Kierkegaarda in Freuda prebiral le zato, da bi lažje osvajal punce, je ta film, ki se sklicuje na Dostojevskega, Heideggerja, Kanta, Sartra in Simone de Beauvoir, visoko na lestvici njegovih vaj iz intelektualne gimnastike, pri čemer ne gre le za prazno opletanje s citati, ampak za del širše razprave, ki bi jo Nerazumen človek rad odprl na temo prizadevanja pisateljev in mislecev, da pojasnijo svet, ter velikanskega razkoraka med teorijo in prakso.«
– Scott Foundas, Variety
»Allenova skica univerzitetnega kampusa nima prav veliko opraviti z resničnimi študenti in profesorji; prizorišče je abstrakcija, ki jo igralci napolnijo z lastno življenjsko energijo. Toda ko se začne film razvijati v dramo po vzoru Dostojevskega, Allen skozi strupene filozofske spekulacije razvija klobčič zapletenih vprašanj in ironij, kot da bi režiser, ki se bliža osemdesetemu letu, z eno nogo že stal na drugem svetu in se na tega tu oziral s posmehom in pomilovanjem.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Woody Allen se tudi tu navezuje na Dostojevskega in razmišlja o kozmičnem redu vesolja, ki ga vidi kot inherentno brezbožnega in kjer lahko umor postane tako neznatno dejanje kot kraja zobne ščetke.«
– Michael Koresky, Reverse Shot
»Nerazumen človek je med Allenovimi novejšimi filmi eden tistih, ki gledalca najbolj zbegajo – sila temačna zgodba, pripovedovana na lahkoten, igriv način.«
– Geoffrey Macnab, The Independent