Da je ljubezen tveganje, je briljantno potrdila Mrtva ladja, bergmanska transfiguracija orgije iz Antonionijeve Kote Zabriskie, ki jo je leta 1971 posnel Rajko Ranfl. Spolna kalvarija mladega para, Marijane (Milena Zupančič) in Danijela (Radko Polič), se konča z ubojem Marijane, pred tem pa se agonična, vse bolj nestabilna ljubimca – tako kot Sébastien in Claire v Rivettovem andromahovskem eposu Nora ljubezen ali pa kot »nema« igralka in njena negovalka v Bergmanovi Personi – mentalno raztrgata, izčrpata in požreta, tako rekoč klinično, kot da bi hotela zlesti drug v drugega in se zliti, stopiti, potrošiti. S čolnom zbežita na odprto morje in tam najdeta ladjo, na kateri ni žive duše. Tam se potem žreta naprej. Do katastrofe. Tisto prej je bila le ljubezen. Romance ne ogroža tretja oseba, temveč spomin ljubimcev na lastne emocije. Mrtva ladja je film za dva, toda z apokaliptično vizijo potrošniške družbe: ko prideta na mrtvo ladjo, se jima začnejo prikazovati predmeti, ne pa tudi ljudje. Ljudi ni več. Kamera je vedela, zakaj ju je obsodila drugega na drugega.
»Um me zapušča, um me zapušča,« bi dahnil HAL iz Kubrickovega sci-fi eposa 2001 – Odiseja v vesolju. Marijana in Danijel, ki izgledata tako, kot da sta sama v vesolju (off-glas Poldeta Bibiča je njun HAL), ne moreta drug z drugim, drug brez drugega pa tudi ne, zato se ne bosta postarala skupaj, kakor se tudi skupaj ne postarata napeti, agresivni Jean Yanne in mazohistična Macha Méril v Pialatovem filmu Ne bova se skupaj postarala, posnetem leto kasneje. Lahko bi bil naslovljen Mrtva ladja.