Filmska različica zadnje v nizu izjemnih broadwayskih uspešnic Rodgersa in Hammersteina, Moje pesmi, moje sanje, je posneta po resnični zgodbi pojoče družine Von Trapp, zgodbi o mladi in sanjavi nuni v osrčju avstrijske alpske idile, ki mora na predvečer nacistične priključitve Avstrije zapustiti samostan, da bi postala guvernanta sedmih otrok in omehčala srce ovdovelega družinskega patriarha.
Eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov z Julie Andrews in Christopherjem Plummerjem v glavnih vlogah. Dobitnik petih oskarjev, vključno s kipcem za najboljši film leta 1966, ko mu je uspelo (pa čeprav le za nekaj let) z vrha lestvice najbolj dobičkonosnih filmov spodriniti nesmrtno klasiko V vrtincu. V slovenskih kinematografih si ga je ogledalo okoli 160.000 obiskovalcev. Če ste bili med njimi ali pa še ne, pridite in zapojte: “Edelweiss, Edelweiss, Every morning you greet me …”
»Gospod Wise je s svojimi kamerami ustvaril veličastno slikovito prizorišče v okolici in mestu Salzburg, ki gnezdi v osrčju avstrijskih Alp. S helikopterjem prek zasneženih vršacev zajadra v globine pašniških zelenic, tako kot se je spustil naravnost v žrelo mrgolečih ulic New Yorka v svoji nepozabni Zgodbi z zahodne strani (sicer precej drugačni od tega filma). /…/ Seveda pa ob še posebej radostnem napevu ponovno vzleti v višave, h gorskim travnikom vrtoglavih in dih jemajočih razgledov. Poleg tega si je zagotovil Julie Andrews, da odigra – in odpoje – vlogo redovniške pripravnice … In prav ona predstavlja najbolj očitno in očarljivo novost tega filma. Gospodična Andrews s svojo energično vitalnostjo, preprostim in domačnim videzom ter sijajno sposobnostjo, da odigra dialoge s prav takšno živahnostjo in šarmom, kot odpoje svoje pesmi, podeli tej vlogi, ki ji ves čas grozi, da se bo zrušila pod težo romantične sentimentalnosti, prijeten pridih in avtoriteto Mary Poppins. /…/ Se zaveda, kako smešno je gledati zborček hihitavih nun, ki se o njeni usodi odločajo v lahkotni pesmici iz muzikalične komedije? Se ji zdi njen prvi pogovor z otroki trinoškega Von Trappa podoben konverzacijskim puhlicam, ki sodijo prej na gledališki oder? In ali ve (tako kot mi), da je vsa zadeva s kapitanom in bogato baronico videti kot iz operete Victorja Herberta leta 1910? Seveda ve. In kot kaže, se tudi zaveda, da je gospod Wise vse skupaj zastavil na tisti domačno sentimentalen način, ki ga imajo še gledališčniki danes za starokopitnega. Pa vendar se svojega dela loti nadvse veselo in pogumno. /…/ Moje pesmi, moje sanje ponavljajo že znano, v stilu in temi. Toda film kar prekipeva od čustev. Kar se posla tiče, gospod Wise natanko ve, kaj počne.«
– Bosley Crowther, The New York Times, 3. marec 1965