zgodba
Dalajlama, tibetanski duhovni vodja in dobitnik Nobelove nagrade za mir, razmišlja o povezovanju tisočletne tradicije tibetanskega budizma s sodobnimi vrednotami naše globalizirane družbe. V času, ko okoli nas divjajo vojne in se podnebna kriza poglablja, nam sporoča, da je mogoče zgraditi mirnejši, pravičnejši in srečnejši svet – ključ do njega pa je v naših rokah. Njegove misli, ki jih podaja naravnost v kamero, kot bi nagovarjal vsakega izmed nas posebej, se prepletajo s slikovitimi posnetki z različnih koncev sveta in še nikoli videnim arhivskim gradivom.
iz prve roke
»Modrost sreče je veličastno in imerzivno filmsko doživetje. Naš cilj je bil Dalajlamovo znanje in modrost s pomočjo filma predstaviti občinstvu 21. stoletja. Dalajlama nas skozi film vodi z nasveti, kako lahko kljub težavam vsakdanjega življenja, negotovostim zaradi podnebne krize in zaskrbljenosti ob nenehnih vojnah najdemo duševni mir in celo srečo. Ravno ta umirjenost duha nam namreč lahko pomaga doseči mir in pravičnost tudi na zunaj; omogoča nam, da se povežemo in ukrepamo. To pa se ujema z mojo globoko zasidrano željo po snemanju filmov, ki se zavzemajo za pravičnost in boljši svet za vse.«
– Barbara Miller, sorežiserka
»Ogledal sem si grobo montažo filma in gradivo se mi je zdelo izjemno. Vse skupaj je delovalo velikopotezno, a hkrati zelo osebno. Še nikoli nisem videl posnetkov, na katerih bi Njegova svetost gledala naravnost v kamero in na takšen način delila svoj pogled na svet. Res osupljivo gradivo. Pristop se mi je zdel drzen in neobičajen. /…/ Čutil pa sem tudi, da bi bila moje poznavanje Njegove svetosti in večdesetletno ukvarjanje z budizmom ustvarjalcem lahko v pomoč. Zato sem z veseljem privolil v sodelovanje.«
– Richard Gere, izvršni producent
»Upam, da bodo gledalci dvorano zapustili polni miru in optimizma, s spoznanjem, da je mogoče z močjo lastnih misli in dejanj doseči ne le osebno srečo, ampak tudi prispevati k boljši prihodnosti za vse.«
– Philip Delaquis, sorežiser
kritike
»Dalajlama, nekdanji Maov prijatelj (»Bil mi je kot oče, a ga je oblast pokvarila«), je luciden opazovalec in analitik jeze in sovraštva, obupa in osamljenosti in drugih kapitalističnih bolezni – kapitalizma, fetišizma, ki ga žene. Ali res potrebujem to, kar vidim v izložbi? Ne. Zelo hitro mi ne bo nič več pomenilo. Vse je le začasno – in kapitalizem to prekarnost bajno in brezobzirno monetizira, tako kot kapitalizira tudi eksploatiranje, zatiranje in ugonabljanje drugih, z vojnami vred. »Ne moreš pobiti vseh, ki jih ne maraš.« Kitajci so od leta 1959 pobili milijon Tibetancev. Pri Jimmyju Carru vedno veste, kakšne vice lahko pričakujete – pri dalajlami tudi. Carr pogosto pripoveduje vice, za katere pravi, da ti lahko uničijo kariero – dalajlama pripoveduje »vice«, ki so mu kariero uničili na Kitajskem. Globoko vdihnite – zadržite sapo – in izdihnite. Vsi hočejo srečo. »Enaindvajseto stoletje ne bo lahko.« ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V času, ko nas vsakodnevno, v najboljšem primeru bombardirajo razne skušnjave, v najslabšem pa kar konkretne bombe, je gotovo smiselno prisluhniti modrecu, ki nas skuša iskreno opomniti na dragocenost časa in bivanja in ozavestiti pravo pot k notranjemu miru. V tem smislu je film Modrost sreče gotovo nastal v pravem času. A je zanimiv tudi politični trenutek filma. Ob napetem razmerju s Tajvanom namreč izpostavlja kitajsko priključitev Tibeta, kjer okupatorji že desetletja izvajajo kulturni genocid nad starodavnim prebivalstvom. Dalajlama, ki je zaradi tega večino življenja prebil v izgnanstvu, se izkaže s presenetljivo spravljivim odnosom. Verjetno je v tem tudi nekaj diplomatske modrosti in odmev njegovega večnega prizadevanja za miroljubne rešitve ter iskanje ravnovesja s premočnim nasprotnikom v ohranjanju ogrožene avtohtone kulture.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija