Marguerite Duras: Spomini na vojno La douleur

»Ko sem prvič prebral Bolečino, sem bil star kakšnih dvajset let. Trideset let kasneje, ko sem se loteval priredbe, sem spoznal, da me knjiga ni presunila nič manj kot prvič. /…/ Izhajal sem iz lastne zgodbe oziroma zgodbe mojega očeta, čigar starše in mlajšega brata so leta 1942 aretirali in deportirali; nikoli se niso vrnili. Dolga leta smo jih čakali, tudi ko je vse skupaj postalo že povsem brez smisla. V našem čakanju ni bilo upanja. To je bilo čakanje zaradi čakanja samega. /…/ Zgodba Marguerite Duras je edinstven prikaz tega stanja. Takoj ko sem jo prebral prvič, sem v njej prepoznal znane procese, končno zgoščene v besede. Roman je v trenutku postal eno mojih ‘svetih besedil’. A v tistem času si nikoli ne bi drznil poskusa priredbe . /…/ Srce parajoče spoznanje pride na koncu knjige: ženska, ki je živela le za vrnitev svojega moža, ob njegovem prihodu ugotovi, da ga noče več. Ves čas njegove odsotnosti ga je z neomajno predanostjo ohranjala pri življenju; a njena ljubezen je trajala le toliko časa kot njegova odsotnost. /…/ Vem, da me je pred vsemi tistimi leti do solz ganilo prav to: kruto spoznanje, da Robert umre dvakrat: prvič v koncentracijskem taborišču in drugič ob vrnitvi k ženi, ki ga ne ljubi več. /…/ V izrazu ‘bolečina’ se skriva kompleksnost, o kateri je treba nujno spregovoriti. Bolj kot kdaj prej je treba namreč povedati resnico. Primo Levi in Robert Antelme sta govorila resnico. Pripovedovala sta o kompleksnosti in krivdi v zvezi s taborišči smrti. Kompleksnost pa je beseda, ki opisuje tudi tiste, ki so čakali; tiste, ki so morali s čakanjem živeti.«
– Emmanuel Finkiel