»Med avgustom in septembrom 1919 sta pilot Jacques Trolley de Prévaux in snemalec Lucien Le Saint z zrakoplovom francoske mornarice preletala zahodno fronto od belgijskega Nieuwpoorta ob Severnem morju do Marna. Posnela sta razdejanje in uničenje, ki ju je pustilo pet let bojev med prvo svetovno vojno. Film je bil posledica zahtev kinematografske službe francoske vojske (ki je verjetno želela pokazati škodo zaradi morebitnih odškodnin pri mirovnih pogajanjih) in duha dokumentiranja pokrajin, na katerem je temeljil projekt Les archives de la planète Alberta Kahna; slednji s svojim znanstvenim vodjo Jeanom Brunhesom velja za ustanovitelja sodobne človeške geografije. Le Saint je bil glavni snemalec in je po vsem svetu beležil sledi in posledice človeških dejavnosti na območju.
Te podobe so po sto letih posebno privlačne zaradi nenavadne počasnosti in fluidnosti zrakoplova, ki v nasprotju z letalom omogoča osredotočen pogled na podrobnosti in različne elemente ob robu kadrov. Ta fluidnost nas ob določeni razdalji od zemlje zelo prevzame: zorni kot je dovolj oddaljen, da si lahko oddahnemo od misli na vse, kar se je dogajalo v petih letih spopadov, in se prepričamo, da je vojne resnično konec. Obenem pa je dovolj blizu, da izpostavi podrobnosti nesmiselne morije, človeškega trpljenja in uničenja zaradi tehnološke blaznosti, čeprav nam prihrani obup, blato, dim in smrad, ki so jih doživljali ljudje v boju.
Zrakoplov se v dobi zgorevalnih motorjev in topov, ki se polnijo zadaj, pomika z ritmom iz davnih časov. Obuja dobo pionirjev kinematografije, bratov Lumière, ko je še veljalo, da je zunanji svet dovolj ujeti v kader, da bi ga prikazali. Ob tem postane lahkoten pogled, ki leti nad svetom in ga preprosto opazuje ter nam tako daje iluzijo, da ga lahko obvladamo.
To ni morbiden vojni turizem, ki so mu bila priča bojišča že v časih napoleonskih vojn, temveč zorni kot, ki postavlja pod vprašaj smisel marsičesa in izpostavlja izgubljeno resonanco v tedanjem svetu. Že leta 1919 odraža primerno distanco zgodovine, nezadržno željo po premiku naprej, kar se nas še danes močno dotakne.
Glasba skupine Insium, džezovske delavnice, ki sta jo navdihnila Glauco Venier (avtor koncerta za klavir za založbo ECM) ter mednarodni skladatelj in aranžer Michele Corcella, nas posrka v film in nas tako prevzame, da se izgubimo v njegovem času.«
– Luca Giuliani, La Cineteca del Friuli, Humin