Znamenito puljsko ladjedelnico Uljanik so zgradili sredi 19. stoletja, v času habsburškega imperija. Skozi 20. stoletje je doživljala svoje zlato obdobje, še posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko so dobivali naročila za največja in najzahtevnejša plovila. Potem je prišlo obdobje hrvaške tranzicije, lastninjenja in ropanja državnega premoženja; Uljanik je postopoma, a zanesljivo propadal. Danes bolj kot na ladjedelnico spominja na odpad za staro železo, mirujoči žerjavi in potepuške mačke so nemi opazovalci nekdanje slave, ki ji kontekst podelijo pogovori v ozadju z nekdanjimi delavci in sopotniki.
»Oče je vso delovno dobo posvetil ladjedelnici Uljanik. Prav tako stric. Moj brat je tam delal dvajset let. Tudi jaz sem delal tam. Moja družina je bila z ladjedelnico zelo povezana in zato sem se moral od nje posloviti simbolično. To slovo mi je bilo nadvse pomembno – drugače tega filma ne bi posnel. Ta prostor je imel velik pomen za vse prebivalce Pulja. Uljanik je bil naš ponos in del naše kolektivne identitete.« (Elvis Lenić)