zgodba
Nova Mehika leta 1989. Bodybuilderka Jackie se na poti na tekmovanje v Las Vegasu ustavi v majhnem puščavskem mestu. Tam spozna Lou, zadržano vodjo lokalne telovadnice, in dekleti se v trenutku strastno zaljubita. Toda njuna romanca uide izpod nadzora, ko se Jackie zaplete z Loujino družino: njeno sestro, nasilnim svakom ter očetom, ki trguje z orožjem …
iz prve roke
»Le malo filmskih ustvarjalcev in ustvarjalk snema tako filmična, živahna in stilizirana dela kot Rose. Njeni filmi ne posnemajo drugih, čeprav lahko prepoznamo navdihe. Kar počne, izvira iz nečesa tako iskrenega, da postanejo okvir, arhitektura in ton filma izrazito njeni. Mislim, da želi ljudi – pa tudi sebe – prestrašiti na način, ki ni namenjen ceneni zabavi, ampak te resnično prisili, da se obrneš in pogledaš vase. /…/ Med protagonistkama je dinamika, kakršne nisem videla še v nobenem filmu. Še nikoli nisem videla, da bi neustavljiva sila trčila ob mirujočo skalo in jo raztreščila. Ne naletimo pogosto na nekaj, kar bi se tako upiralo predstavi o tem, kako ženske zmagujejo. V tem filmu zmagujemo na grd način in tega ni vedno lahko gledati, ampak vem, da bo po drobovju požgečkalo številne ženske po vsem svetu.«
– Kristen Stewart
»Film smo umestili v osemdeseta, ker je šlo za ultimativno desetletje ekscesa, postavljeno tik pred nihilizem devetdesetih. Zdelo se je, da je čezmernost dosegla vrhunec, preden je neizogibno razpadla. Bodybuilding je skupaj s steroidi, ki jih uporablja Jackie, postal način, kako prikazati nevarnosti artificielnega, pa tudi ambicioznosti in moči, ki sta sami sebi namen.«
– Rose Glass
kritike
»Kri moje ljubezni je prava filmska molotovka: vroča, umazana, hitra in vnetljiva. /…/ Če želite preproste primerjave, gre za mešanico filmov Thelma in Louise, Odpadniki in Krvavo preprosto, s pridihom Arnolda Schwarzeneggerja, toda lezbično razmerje, ki je dobesedno in metaforično srce filma, postavi Kri moje ljubezni v čisto svojo kategorijo: film je neapologetsko in eksplicitno kvirovski na najbolj osvobajajoč in vznemirljiv možen način.«
– Hannah Strong, Little White Lies
»Protagonistkama se je resnično težko upreti: Lou z njenimi nakopičenimi, prekipevajočimi čustvi ter Jackie, katere moč in samozavest se kmalu sprevržeta v nekaj bolj neobvladljivega in celo malce nadrealističnega. Kako se že glasi tisti /…/ kliše, ki ga uporabljajo v fitnes studiih? ‘Jebi povprečnost, bodi legenda!’«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Prav njuna iskriva kemija je gonilna sila Krvi moje ljubezni, izmenično privlačnega in odbijajočega kriminalnega trilerja, ki med drugim prikliče body horror in radosti polnočnih filmov. Rose Glass to kemijo prelije v vrsto resnično vročih seksualnih prizorov, ki več kot dokažejo nujnost takšnih sekvenc v filmih, zasnovanih na pristnih človeških romantičnih razmerjih. /…/ Ko se začnejo Jackiejina predanost, Loujine laži in zločini Louja starejšega križati na vse bolj nepredvidljive načine, se zazdi, da bo scenarij ušel izpod nadzora. Toda reši ga dejstvo, da ne moremo odvrniti pogleda (no, med nekaterimi šokantno grotesknimi in skrajno nasilnimi prizori bomo morda vseeno želeli pogledati stran), pa tudi to, da nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Film Kri moje ljubezni ni podoben ničemur drugemu in že sam obseg njegovih ambicij je dovolj, da vzbuja strahospoštovanje. Morda je najbolj očiten odgovor tudi najboljši: ljubezen je droga. Tako kot film.«
– Kate Erbland, IndieWire
»Kri moje ljubezni po slogu in načinu pripovedovanja prijetno spominja na neo-noir devetdesetih let, a zaradi pripovedne neustrašnosti in vizualne domišljije deluje povsem sveže. /…/ Romantičen, šokanten, zabaven, seksi in predvsem nenehno presenetljiv film, okoli katerega bo po vsej verjetnosti zrasel kult gorečih privržencev.«
– Mark Olsen, Los Angeles Times
»Pravi noir se nikoli ne ozira nazaj, temveč vedno drvi naprej, k novim, svežim različicam poželenja in strahu. Kri moje ljubezni je takšen film. /…/ Čeprav je narejen z močnim občutkom za slog, v njem ni nič retro ali izumetničenega. /…/ Ljubezen med Lou in Jackie temelji na novi ženski moči. Film postaja vse bolj divji in čezmeren, zato se vam bo morda zdelo, da izgublja nadzor, toda Rose Glass odločno drži niti v svojih rokah. Posnela je polnočni noir, ki preseže vsa naša pričakovanja, a pristane na natanko pravem mestu: tam, kjer morajo tudi najpogumnejši poseči po skrajnostih.«
– Owen Gleiberman, Variety
»To je brutalen film o bodybuilderki, uporabnici steroidov, ki je tudi sam na steroidih, pri čemer z vsakim naslednjim preobratom postaja drznejši in bolj filmsko mišičast. /…/ Rose Glass ni posnela običajnega modernega noira. Njen film se ne opira na trope, kot je femme fatale, temveč eksplodira v povsem novo smer, pri tem pa postaja vse bolj nadrealističen in nepredvidljiv, kot kakšen steroidni trip, ki je ušel izpod nadzora.«
– Brian Tallerico, RogerEbert.com
»Popolna odsotnost kakršnegakoli filtra je največja odlika Krvi moje ljubezni. To je tiste vrste film, ki ga hočete nagonsko zatlačiti pod vzmetnico: vroč, opolzek in slastno škandalozen; film, ki nima česa izgubiti.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Ta toksična mešanica nebrzdane krvoločnosti in žgečkljive mehke erotike je prava filmska poslastica. /…/ Kot vsi najboljši kvirovski filmi je tudi Kri moje ljubezni pohotna, umazana in prav nič apologetska. Skrajni čas je že bil, da nekdo prevzame štafeto od Gregga Arakija in pomaga nadaljevati našo filmsko tradicijo.«
– Martin Tsai, Critic’s Notebook
»Kri moje ljubezni nima časa za počasno tlenje. To je film, ki pride na platno vroč in ga zapusti v ognjenem soju slave.«
– David Fear, Rolling Stone