Da bi prebolela tragično izgubo in spet našla pot drug do drugega, se mlada zakonca odpravita na izlet v naravo. Toda po gozdu, kjer kanita taboriti, se potika starec v slamnatem klobuku z nadvse čudaškim spremstvom. Medtem ko si brunda »koko-di koko-da«, ju posrka v vrtinec psihološke groze in burlesknega ponižanja. Drugi celovečerec Johannesa Nyholma (Jätten, 2016) je srhljiva, morasta in sprevrženo komična nadrealistična pravljica za odrasle. Dobitnik nagrade za najboljši scenarij na festivalu Brooklyn Horror Film Festival, nagrade mladinske žirije na Mednarodnem filmskem festivalu v Bruslju in nagrade Camera Lucida na festivalu Fantasia v Montrealu.
»Zgodba se odvija v tistih zgodnjih uricah med nočjo in jutrom, ko so sanje najbolj neizprosno neukročene. To je tudi čas, ko se porajajo zametki mojih filmov. Potim se, se trudim spet zaspati, mučijo me raztresene misli. Nenadoma pa se sestavijo in me vodijo v pravljico. Zapišem si jih in nato lahko zaspim. Koko-di Koko-da je bil napisan in se odvija v tem času dneva – v morasti pokrajini med čuječnostjo in spancem. Film je globoko oseben, je način soočanja z mojimi lastnimi najhujšimi strahovi, tako kot se morata s svojimi spopasti lika v filmu. To je univerzalna zgodba o odnosu, ki se krha. /…/ Sestavljena je iz sanj in tudi strukturno zgrajena kot sanje – ali pravilneje: kot nočna mora. Vodi nas skozi časovni labirint, kot mračna, mučna misel, ki nikoli ne popusti in se nenehno ponavlja.«
– Johannes Nyholm
»Nyholmova fabula o žalosti in žalovanju je v isti dih brutalna in otroška: grozljiva predstava se odvije med brundanjem otroške pesmice, ki filmu Koko-di Koko-da podeli naslov. A da ne bo pomote – otrok ne smete spustiti niti blizu Nyholmovemu krutemu nihilizmu, saj bi jim še tiste ročno izdelane animacije zajčje družinice, ki poskakuje po gozdu, bržkone povzročile nočne more. /…/ Dansko publiko bo zagotovo pozabavala izbira rock zvezdnika 60. let, Petra Bellija, v vlogi najbolj zgovornega morilca.«
– Amy Nicholson, Variety
»Nyholm potegne iz klobuka križanca med Trierjevim Antikristom in filmom Groundhog Day v lakonični in absurdni skandinavski poetiki. Skozi morasto, klavstrofobično in kriptično zgodbo se Koko-di Koko-da razgrne kot napeta alegorija izgube, žalovanja, potlačene jeze, tesnobe in nezmožnosti razrešitve, katerih posledice so lahko zgolj pogubne.«
– Martin Kudlac, Screen Anarchy
»To je resnično nočna mora v gibanju: nagonsko si hočeš pred njo zatisniti oči, a v resnici ne moreš odvrniti pogleda. Takšen je občutek ob gledanju filma, ki učinkuje kot nezakonski otrok filmov Groundhog Day in Babadook.«
– Keith Uhlich, The Hollywood Reporter