iz prve roke
»Mislim, da je naš film kot nekakšna babuška: vključuje komedijo, mini pustolovščino, manjšo zakonsko krizo, idejo, da začne ženska bolj občudovati svojega otroka kot njegovega očeta, moralno zgodbo in ekološko pravljico – vse to pred ozadjem optimizma. /…/ Upam, da bom gledalce nasmejal. Če se ljudje smejijo, pomeni, da si zadel pravo točko. Moj cilj ni spreminjati mnenj, pač pa posneti film, ki bo imel srce na pravem mestu. Bolj na skrivaj pa upam tudi, da se bo dotaknil petnajst- do dvajsetletnikov; da bodo rekli, da film govori o njihovi resničnosti, o njihovem času, o njihovih skrbeh.«
– Louis Garrel
kritike
»Francoski režiser prinaša domiselno zgodbo, ki govori o različnih odnosih do problema globalnega segrevanja in drugih kolektivnih vprašanj, o generacijskem konfliktu v zvezi z omenjenimi temami ter o tem, kaj pomeni biti zrel. /…/ Garrel v duhu Érica Rohmerja in nekaterih sodobnih režiserjev, kot je Korejec Hong Sang-soo, izhaja iz preprostih, majhnih in dostopnih zgodb, osredotočenih na odnose med liki, da bi presegel zaplet in se poglobil v razmišljanje o protislovjih, dilemah in moralnih vprašanjih, ki se ob tem porajajo. /…/ Film o vsem tem pripoveduje s humorjem in sproščenostjo, poigravajoč se s komičnimi in dramatičnimi elementi ter s fantazijo in resničnostjo. V načinu pripovedovanja in idejah zlahka zaznamo vpliv pokojnega Jean-Clauda Carrièra (soscenarista filma, ki mu je delo tudi posvečeno) ter generacije režiserjevega očeta (režiserja Philippa Garrela), zaznamovane s francoskim novim valom in majem ’68. /…/ Rezultat je zabavna in ganljiva pravljica, ki namesto površnega in hitro minljivega aktivizma ter naivnega moraliziranja zastavlja kompleksno in pomembno vprašanje: ali je življenje, ki ga živimo in s katerim smo se sprijaznili, res tisto, ki si ga želimo?«
– Júlia Olmo, Cineuropa
»Louis Garrel prikazuje ekološki boj iz otroške perspektive – s čudenjem, humorjem in pustolovskim duhom.«
– Benoit Basirico, Bande à part