zgodba
Naivna in nerodna Elvira se pripravlja na kraljevski ples, kjer se bo s svojo očarljivo polsestro potegovala za naklonjenost čednega princa. Pod materinim nadzorom se podvrže plesnim uram, primitivnim lepotnim posegom in še veliko veliko hujšim stvarem – toda njena preobrazba v labodko ima uničujoče (in odvratne) posledice … Mračna, groteskna predelava pravljice o Pepelki je norveški režiserki prinesla nagrado za najboljši film na festivalu v Sitgesu.
iz prve roke
»Na svetu je le ena Pepelka. Vsi ostali smo grde polsestre, ki se trudimo stlačiti nogo v čeveljček.«
– Emilie Blichfeldt
kritike
»Senzacionalni prvenec Emilie Blichfeldt je lucidna feministična revizija Pepelke, toda tako grozljiva in srhljiva, da bi šlo Disneyju in podobnim pravljičarjem na bruhanje. /…/ Film ne skriva, da lepota boli – in da je razpadanje, gnitje resnica lepote. Objektiviranje ženske je toksično in seksistično, toda samoobjektiviranje ženske – ‘estetizacija’, lepotičenje, seksualizacija, standardizacija – je body horror, groteskni teater samomaličenja (in prilagajanja prstov čeveljčku), obešenjaški splet norosti, krutosti, samouničevalnosti in odvratnosti, polsestra Substance.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Vemo seveda, da se nič od tega ne bo dobro končalo, in Emilie Blichfeldt nam v mučnih podrobnostih prikaže vsako grozljivo, nagnusno posledico – naj gre za bruhanje, kri, odrezane dele telesa ali kombinacijo naštetega. Pa vendar je film na svoj način čudovit, kot nekakšna skandinavska pravljična variacija na italijanski giallo; pripovedno mučna, a filmsko navdušujoča. Režiserko bolj kot šokiranje in vzbujanje ogorčenja zanimata vzdušje in tekstura. /…/ Morda se je nekoč od nas pričakovalo, da se bomo poistovetili s Pepelko, a resnica je, da smo v svojem bistvu vsi grde polsestre. Toda tisto, zaradi česar je film tako čudovito nelagoden, je dejstvo, da so nam njegovi mračni delčki in koščki (v nekaterih primerih v dobesednem smislu) čudno znani. Deloma zato, ker si je režiserka ta svet zamislila tako živo, da njegova zlovešča pravljičnost deluje resnično, deloma pa zato, ker nekatere bolj srhljive prvine zgodbe dejansko izhajajo iz izvirnika: Pepelka je globoko sprevržena zgodba, ki nas tako nagovarja zato, ker pod sanjskim leskom razkriva nekaj o globoko sprevrženem svetu. Odurnost Grde polsestre deluje organsko, tako v odnosu do izvirnika kot do naših lastnih življenj. /…/ Grda polsestra razkriva mračno resnico, ki smo jo najbrž že ves čas skrivaj slutili: Pepelka je bila od nekdaj telesna grozljivka.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Grda polsestra je drzen prvenec – čudovito posneta in pogosto zelo zabavna feministična družbena satira, ki se stopnjuje v grandguignolski zaključek, ob katerem bodo nekateri bolj občutljivi gledalci verjetno pobegnili iz dvorane. Naj zadošča, če povem, da gre za prvo različico Pepelke, ob kateri si boste zaželeli imeti pri roki vrečko za bruhanje – in če to ni primerno občutje za leto 2025, res ne vem, kaj bi lahko bilo.«
– Jim Vorel, Paste
»Film /…/ je pravo nasprotje didaktičnosti: subtilno humoren in vizualno privlačen, s prizori, ki lahkotno prehajajo od ogabnega k očarljivemu ter od grotesknega k magičnemu.«
– Jeannette Catsoulis, The New York Times
»Norveška scenaristka in režiserka Emilie Blichfeldt ustvari svet, v katerem je lepota bolečina za nekatere ženske, življenje pa bolečina za vse.«
– Savina Petkova, Sight and Sound