Po zajetni dokumentarni kilometrini alžirsko-švicarskega filma se je Mohammed Soudani začel odkrito spogledovati s fiktivno filmsko formo. Leta 2007 je posnel televizijski film Ruleta, letos zaključil snemanje Lionela, novodobne pravljice, ki se odvija na relaciji Švica – Afrika, premiero pa je ugledala tudi pričujoča Govorilnica, ki po avtorjevem mnenju predstavlja nekakšno ‘iniciacijsko potovanje’, stično točko med Severom in Jugom, Alžirijo in Zahodom, prikazano skozi usodo švicarskega para, ki potuje po osrčju alžirske puščave.
zgodba
Delovno-počitniški potep Oliverja in Elene po neskončni afriški puščavi zmoti okvara tovornjaka. Po pomoč se zatečeta v bližnje mestece, ki se nahaja v puščavski oazi sredi ničesar, in tam za nekaj časa obtičita, kajti počasen, lagoden življenjski tempo in odmaknjena lokacija terjajo svoj čas za popravilo napake. Kljub globalno vseprežemajoči dobi mobilnih aparatov in drugih sodobnih načinov komunikacije si z njimi v globoki puščavi švicarska popotnika in prebivalci ne morejo kaj prida pomagati. Ravno zato Soudani za središčno os oziroma epicenter dogajanja izbere javno telefonsko govorilnico, kjer se steka vse lokalno življenje – govorilnica predstavlja edini stik s preostalim svetom …
Zgodba, ki se prične kot romantično-eksotični film ceste po neskončni puščavi, kaj hitro preide v spoznavanje oddaljene usode države tretjega sveta ter posledičnega preizpraševanja lastnega odnosa do nje. Toda z razliko, da se Soudani tega medkulturnega trka loti zelo sproščeno, kljub temu da oddaljena izkušnja zahteva korenite življenjske spremembe in miselne preskoke pri protagonistih.
iz prve roke
»V filmu se skozi iniciacijsko potovanje švicarskega para maske in predsodki razblinijo ob spoznanju, da je treba le pogledati okoli sebe na drugačen način, da bi bolje razumeli naš svet.«
Mohammed Soudani, režiser
o avtorju
Mohammed Soudani se je rodil leta 1949 v El-Chelifu v Alžiriji. Po diplomi na IDHEC (Institut des Hautes Études Cinématographiques) v Parizu je delal na alžirski televiziji kot snemalec. Od leta 1972 do 1986 je deloval v Švici. Med letoma 1992 in 2007 je posnel več kot 30 dokumentarcev za švicarsko televizijo RTSI. Samostojen režijski prvenec Waalo Fendo, Là où la terre gèle, ki ga je posnel leta 1997, je bil mednarodno sprejet. Sledita Sud – Les diseurs d’histoires (1998) in Vojna brez podob (Guerre sans image, 2002); slednji je bil leta 2005 ob številnih drugih festivalih predvajan tudi na Kino Otoku.