Cunami in nesreča v jedrskem reaktorju v Fukušimi marca 2011 sta že sprožila kopico dokumentarcev, toda le redki bodo tragedijo vzeli v precep tako meditativno kot Fujiwarov dokumentarec, ki vse skupaj jemlje kot podlago za širše razmišljanje o človečnosti, žalovanju, odzivanja na naravne (in tehnološke) katastrofe ter sodobni obsedenosti s podobami. Fujiwara tragedijo v Fukušimi obravnava s stališča medijske predstavitve katastrofe in zagovarja tezo, da danes v medijskem svetu tragedijo zaznamo (in se je spominjamo) samo ob vizualni »pokritosti«. Če ni podob (kot ob potresu v Armeniji leta 1988), potem tudi ni zavesti in spomina na katastrofo. Obenem je film meditacija o japonski tradiciji in njenem izginjanju; Fujiwara trdi, da Japonsko napačno dojemamo kot »deželo samurajev«, da je v resnici dežela poljedelcev, ki je danes (vsaj na kontaminiranem območju) resno ogrožena.
»V filmu je kar najmanj dialoga. To je bila logična izbira. Ker tam pravzaprav nikogar več ni, sem želel, da gledalci fizično začutijo odsotnost ljudi. Gre za grozljiv občutek … Film je rekviem, žalostinka za izgubljeno pokrajino, izgubljena življenja. Ne izraža samo politične kritike današnje vlade, temveč negativno ocenjuje celotno politiko japonske vlade v prizadevanjih ustvariti sodobni narod. V tem procesu smo morda pozabili, kaj je v družbi resnično pomembno – spoštovanje narave.« (Toshi Fujiwara)
Toshi Fujiwara – filmografija (izbor)
Tsuchimoto Noriaki: A Voyage To New York (2003); Fragments: On Amos Gitai & Alila (2004); We Can’t Go Home Again (2006); Fence (2008)