kritike
»Film je nekaj kolektivnega, orodje, s pomočjo katerega oblast glorificira svoje vizije, obenem pa je nekaj povsem osebnega. Očetu omogoči hipno ‘srečanje’ s hčerko. Film pa je tudi nevaren, saj gori – kliče iluzije, fetišizem, nostalgijo, transformacijo in obsedenost. Morali bi videti ljudi, ki strmijo v filmsko platno. Morali bi videti begunca in kinooperaterja, ki skozi okenci projekcijske kabine gledata film. Morali bi videti, kako ljubeče Gospod Film in ostali – vse mesto! – čistijo in restavrirajo ‘umazani’ filmski trak. Morali bi videti svetlobni snop, ki se steguje po dvorani. Morali bi videti, kako se kino prelevi v Platonovo votlino. Morali bi videti, kako nežno Yimou Zhang snema kinoprojektor in filmski trak. In morali bi videti begunca, ki je za sekundo filma pripravljen žrtvovati svojo svobodo. Film ljudi prisili, da gredo čez sebe. Da tvegajo. Da skočijo v neznano. Ena sekunda je hommage kinodvorani, platnu, traku in utopični skupnosti, ki jo je ustvaril film in ki zdaj zaradi novih tehnologij in novih načinov gledanja filmov izginja /…/. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Ena sekunda se ponaša z nečim, česar si tudi najboljši Zhangovi filmi niso mogli vedno privoščiti: s čudovitim, nadvse prefinjenim občutkom za ironijo. To je pripoved o moči filma kot posrednika čustev, a tudi kot orodja za propagando. Zgodba, v kateri skupinski ogled navdihne kolektivno akcijo, hkrati pa potrjuje nepopisno osebni učinek, ki ga imajo tudi najbolj politično obarvani filmi na svoje občinstvo. Preprosto dejstvo je, da ko filmski trak steče skozi projektor, niti najbolj avtokratski režim na svetu nima moči, da bi nadzoroval, kaj ljudje v filmu vidijo.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Ena sekunda ne govori le o magičnosti filmske umetnosti, ampak o njeni trdoživosti, zato je ustrezno in celo ganljivo, da je duh filma preživel kljub vsem rezom in dodatkom, ki so jih zapovedali kitajski cenzorji, odkar je bil umaknjen iz tekmovalnega programa na Berlinalu leta 2019. Film so morali ponovno montirati in nekatere dele celo na novo posneti, a bistvo ostaja nedotaknjeno. Kljub težki roki cenzure, ki je črtala nekatere bolj strastne dele, in kljub dveinpolletnemu zamiku pri dostavi tega ljubezenskega pisma boste lahko, če ga boste pridržali pod lučjo, še vedno prebrali, kar je bilo tam prvotno napisano.«
– Jessica Kiang, Variety