Po stalinističnih procesih in spomeniku sovjetskemu zavzetju Berlina je v ruskih arhivih našel še impozantno arhivsko gradivo ob Stalinovi smrti marca 1953. Množice so žalovale, oblast je pela hvalnice generalissimu Stalinu, mimo njegove krste so se valile nepregledne množice navadnih ljudi in vzhodnoevropskih politikov. Nihče ni omenjal voždovih pogromov, montiranih političnih procesov, gulagov ali holodomora v Ukrajini; da bo groteska popolna, so med govorom celo omenjali »srečne Ukrajince«! Sumljivo odsotni so posnetki žalovanja iz Gruzije, Džugašvilijeve rodne republike.
»Stalinova smrt je pomenila konec neke dobe. Ne da bi se tega zavedali, je marec 1953 ob žalovanju za voditeljem milijonom z življenjsko izkušnjo zaznamoval osebno zgodovino. Neizogibno se mi zdi vključiti gledalca v to izkušnjo, ne kot nepristranskega opazovalca zgodovinskega dogodka ali občudovalca redkih arhivskih posnetkov, temveč kot soudeleženca in očividca veličastnega, grozljivega in grotesknega spektakla, ki odstira bistvo tiranskega režima. Film razumem kot vizualno študijo narave Stalinovega kulta osebnosti in poskus dekonstrukcije rituala, ki je predstavljal temelj krvavega režima. Verjamem, da sem kot filmski ustvarjalec dolžan uporabiti moč dokumentarne podobe za nagovarjanje uma svojih sodobnikov in za iskanje resnice.« (Sergej Loznica)