»Ko so se končala sedemdeseta, je bilo s tem konec časa, ko so filmi, kot je rekla Pauline Kael, »še nekaj pomenili«. Zamenjale so jih brezosebne, multipleksne, marketinško testirane matinejske Darth-Vader-is-my-father franšize, ki niso bile ustvarjene zato, da bi trajale, in ki so bile dobra kulisa za optimistične nastope novega ameriškega predsednika, Ronalda Reagana, nekdanjega filmskega zvezdnika. Njegovi odgovori so bili vedno tako logični, kot so logični odgovori gospoda Chancea, protagonista filma Dobrodošli, Mr. Chance (Being There, 1979), sicer nepismenega, asocialnega, letargičnega, zelo preprostega vrtnarja, ki je vse življenje vrtnaril istemu gospodarju, ekscentričnemu bogatašu. Po njegovi smrti se znajde na cesti – brez vsega. Tudi brez identitete. Ljudem, ki jih srečuje, ni čisto »jasen«.
Še več – ljudem je tako nejasen, da v njem vidijo preveč. Ni čudno, gospod Chance – oz. »Chauncey Gardener«, kot ga predstavijo predsednikovemu umirajočemu svetovalcu in tajkunu Benjaminu Randu (Melvyn Douglas) – o svetu in politiki nima pojma, toda njegovi odgovori, pa naj bodo še tako absurdno banalni in bebavo preprosti, se zdijo vsem logični, pravilni, celo preroški, tako rekoč državniški, vizionarski, pravi predsedniški rezimeji kompleksnosti sveta. In še preden se dobro obrne, že naelektri in obnori doktorje (Richard A. Dysart), industrialce, medije, nacijo, ameriškega predsednika (Jack Warden) in predsednikovo ženo (Shirley MacLaine). Še več: predsednik si boljšega in filozofsko preciznejšega zaupnika ni mogel želeti.
Predsednik: »Gospod Vrtnar, se strinjate z Benom ali pa menite, da bi lahko večjo gospodarsko rast vzpodbudili z začasnimi iniciativami?«
Chance: »Dokler so korenine zdrave, je vse v redu. In na vrtu je vedno vse v redu.«
Predsednik: »Na vrtu.«
Chance: »Da. Na vrtu je rast povezana z letnimi časi. Najprej prideta pomlad in poletje, potem pa jesen in zima. In potem spet prideta pomlad in poletje.«
Predsednik: »Pomlad in poletje.«
Chance: »Da.«
Predsednik: »In potem jesen in zima.«
Chance: »Da.«
Ben: »Gospod predsednik, naš lucidni prijatelj hoče reči, da letne čase narave mirno sprejemamo, medtem ko nas letni časi ekonomije vznemirjajo.«
Chance: »Da! Spomladi se bo rast povečala!«
Ben: »Ha!«
Chance: »Ha!«
Predsednik: »Ha. Gospod Vrtnar, priznati moram, da že zelo, zelo dolgo časa nisem slišal tako osvežujoče in optimistične izjave.«
Logično: spomladi se bo rast povečala! Takoj ga povabijo v talk show. Televiziji se odlično poda. Nič čudnega, da ugledni, vplivni poslovneži, stebri ameriške družbe, spontano ugotovijo, da je gospod Chance predsedniški material. Vprašanje je le, ali bo shodil tudi po vodi – kot Jezus Kristus. Toda gospod Chance, nejasni preprostež, je v resnici anti-Kristus: v vodo ne potone zato, ker ne ve, da bi moral potoniti, kot je duhovito pripomnil Harald Keller.
Gospoda Chancea, idiota, ki se v pravem trenutku znajde na pravem mestu (»being there«), igra Peter Sellers, virtuozni komik, kralj mimikrije (v Ujetniku dvorca Zenda je prav tedaj igral v treh vlogah – taksista, kralja in kraljevega očeta), ki je umrl naslednje leto, tik pred izvolitvijo Ronalda Reagana, nejasnega preprosteža, ki ni bil ideolog, ampak ideologija, in ki se je, kot so rekli, odlično podal televiziji. Bolje kot filmu. Reagan je itak prišel zato, da bi zatrl in izbrisal spomin na kontrakulturna šestdeseta in čas holivudske renesanse.
– Marcel Štefančič, jr.