iz prve roke
»Zgodovina in mit se vedno začneta v mikrokozmosu osebnega. Skušal sem posneti karseda intimen, vendar nesentimentalen film. Zgodbo sem želel osvoboditi vseh žanrskih pasti /…/, predvsem pa sem hotel biti iskren. Spomnim se, da sem na kos kartona napisal štiri besede in ga prilepil na kamero kot stalni opomin: ‘Ljubezen. Toplina. Humor. Izguba.’ In v tem filmu je izguba dobila veliko različnih oblik. /…/ To je film o nekem trenutku v času, trenutku v preteklosti, ki odraža, kje smo danes. Rad imam ljudi v tej zgodbi. Zdaj so vsi duhovi.«
– James Gray
kritike
»Doba Armagedona, ki izgleda kot jesensko listje in ki se dogaja leta 1980, v času Reaganovega strašenja z jedrskim Armagedonom (in štikla Armagideon Time), je zelo intimen in zelo oseben, melanholičen, skoraj fellinijevski film o prebujanju v svet – v dramo adolescence, vsakdanji teater krutosti, spiralo predsodkov in nasilja, razredni prepad, ekonomsko neenakost (‘The game is rigged,’ dahne dedek), moralni kaos realkapitalizma, sence, praske in brazgotine deziluzij, v vse tisto, kar skozi otroške oči vedno izgleda epsko in enormno, v mračnost ameriškega sna, prisilno asimilacijo, boj za preživetje, toksično politiko izključevanja, srce teme, trenutke, ko ne najdeš besed, grozo nemoči, socialne nemosti in sokrivde ter občutek, da bo zdaj zdaj konec sveta. In ga tudi je. Odraščanje je izgubljanje – izgubljanje dedkov in babic, staršev, bratov in sester, prijateljev. Odraščanje je katastrofa – ja, čas armagedona. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina