Študentski filmski ekipi se med snemanjem pogrošne grozljivke pred objektiv kamere nenadoma priplazijo resnični živi mrtveci. Nadobudni cineasti kmalu ugotovijo, da je napočil konec sveta – tega zdaj preplavljajo horde sestradanih mrličev, ki jim najbolj tekne živo človeško meso –, kar se odločijo vestno dokumentirati: kot napotke za preživetje in opomin za morebitne zanamce.
Še en prispevek v podžanr prvoosebne video-dnevniške grozljivke. S preobratom: namesto mladega zanesenjaka, ki mu takšen tip snemanja narekuje nizek proračun ali želja po formalnih inovacijah, za kamero tokrat stoji ena največjih legend žanra: George A. Romero, med drugim lastnoročni izumitelj rase kanibalskih mrličev. Dnevnik živih mrtvecev je peta inštalacija avtorjeve sage o koncu sveta, ki jo je spočela pionirska Noč živih mrtvecev (Night of the Living Dead, 1968) in nadaljevali še boljša Zora živih mrtvecev (Dawn of the Dead, 1978), filozofski Dan živih mrtvecev (Day of the Dead, 1985) in preroška Dežela živih mrtvecev (Land of the Dead, 2007), obenem – in presenetljivo – tudi prvi Romerov film v redni domači distribuciji. Dnevnik živih mrtvecev ne prelamlja s tradicijo samo na formalni ravni – po avtorjevih besedah gre celo za nov začetek sage – in je za razliko od predhodnikov, ki so jezno politično ost spretno vpenjali v aksiome žanra, eksplicitno angažiran, posledično tudi nekoliko bolj naiven, pa zato z nihilistično zaključno sekvenco, mojstrovino v malem, apokaliptičen kot Romero ni bil še nikdar poprej.
