Rekonstrukcija dogodkov iz Genove leta 2001, ko je med protiglobalizacijskimi protesti skupina policistov napadla miroljubne udeležence.
Mladi protestniki se ob vrhu skupine G8 zbirajo v šoli Diaz Pascoli, kjer začasno ustanovijo družbeni forum. Večinoma mlajši moški in ženske so kljub nasilju na ulicah dobro razpoloženi, a sredi noči doživijo nenadno presenečenje. Oborožene policijske enote vdrejo v stavbo in jih dve uri pretepajo. Večina protestnikov s telesnimi poškodbami konča v bolnišnici, policija pa poskuša svoja dejanja upravičiti s podtikanjem molotovk v stavbo. Iz različnih pogledov na tragični dogodek v filmu izvemo resnico o tem žalostnem dnevu za italijansko demokracijo.
»V Italiji zakon ne predvideva mučenja. To pomeni, da ne omejuje tistih, ki mučenje izvajajo, saj kot zločin zakonsko ne obstaja. Mučenje nastaja v državi, katere književnost in kultura sta bili med prvimi, ki sta se zavzemali zoper njega.« (Daniele Vicari)
Daniele Vicari
Rojen leta 1967 v Collegiovu v Italiji. Na univerzi La Sapienza v Rimu je študiral zgodovino in film. Sprva je delal kot filmski kritik, pozneje pa je posnel vrsto dokumentarnih filmov s politično in ekološko tematiko. Za svoj prvi igrani celovečerec Velocità massima je leta 2002 prejel Pasinettijevo nagrado na filmskem festivalu v Benetkah.
filmografija (izbor)
1997 Partigiani (Partisans) (dokumentarni/documentary)
1998 Uomini e lupi (kratki/short)
1999 Non mi basta mai (dokumentarni/documentary)
2002 Velocità massima (Maximum Velocity)
2005 L’orizzonte degli eventi
2006 Il mio paese
2008 Il passato è una terra straniera (The Past Is a Foreign Land)
2010 Foschia pesci Africa sonno nausea fantasia (dokumentarni/documentary)
2012 Diaz (Diaz: Don’t Clean Up This Blood/Diaz)