Religiozno nekorektna, a sila zabavna predelava temeljev Nove zaveze. Bog obstaja! Živi v socialnem stanovanju v Bruslju in je prav nemarna baraba. O njegovem sinu vemo vse, toda ali ste vedeli, da ima tudi hčer? Njeno ime je Ea in ima deset let. Nekega dne se upre svojemu tiranskemu očetu: vdre v njegov računalnik in vsem ljudem na svetu prek SMS sporočil razkrije natančen datum njihove smrti …
kritike
»/…/ nekorektna, a povsem neškodljiva ontološka satira se skozi karikaturo poigra s temelji krščanskega izročila.«
– Peter Debruge, Variety
»/…/ neubranljivo smešen film, ki vas spravi v dobro voljo /…/.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»/…/ bujna, pikantna, satirična, sarkastična reimaginacija svetopisemske Geneze, ki jo je posnel Jaco Van Dormael, avtor klasike Toto heroj. /…/ Ko to navidez absurdno poezijo prevedete v politiko, si rečete, ja, Van Dormael ima prav: Bruselj igra krutega, zamerljivega, maščevalnega Boga. Trojka igra sveto trojico. Stvarjenje neoliberalne EU pa spominja na Genezo. In Bruselj od evropskih vlad terja vero, absolutno vero.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Van Dormael s Čisto novo zavezo nikogar noče zares vznemirjati, rad bi le zasadil svoje prste v kup krščanskih mitov in izročil ter se z njimi poigral kot otrok v peskovniku na lep sončen dan. Zato si postreže z nekaterimi dogmami in nato iz njih brije norce, tu in tam izkoristi priložnost tudi za kakšen zbadljivejši stranski geg, večinoma pa se zadovolji s škandalozno obdelavo temeljev krščanstva in pusti, da se zgodba razvija v skladu z notranjo logiko, ki je ni mogoče prenesti v resnični svet, zato tudi ne more nikogar zares užaliti. /…/ Čisto nova zaveza je prožna zabavljivka: ne toliko herezija kot čarovnija – z gladkim mat finišem in porednim nasmeškom.«
– Jessica Kiang, Indiewire
»Najboljše pri vsem tem pa je, da Van Dormael svojo pripoved vseskozi drži v živahnem tempu in da je sila kreativen pri ustvarjanju vizualne podobe filma. Giblje se nekje v območju Michela Gondryja in Terryja Gilliama, a če ne morete prebaviti lebdečega kitovega okostnjaka, ki si mrmra pesem La mer, zakaj potem sploh hodite v kino?«
– Jordan Hoffman, The Guardian
»Poelvoorde s svojim podganjim obrazom čudovito odigra vlogo Boga in sijajno upodobi obup nekoga, ki si je za svojo nesrečo kriv povsem sam.«
– Charles Gant, Screen Daily