Moja mama je letalo! Moia mama – samolet
Julija Aronova, Rusija, 2013, 7 minut, malo dialogov
Različni ljudje imajo različne mame. In čeprav so vse na svoj način posebne, praktično nič ne more premagati tega, da je tvoja mama letalo. Če potuješ z njo, lahko pozdraviš vsak nebotičnik, dostaviš pošto na Eifflov stolp v Parizu ali pa s šalom oviješ vrat gore, da je ne bi zeblo. Težko je premagati to, da je tvoja mama letalo. Toda počakaj, da slišiš, kaj je moj oče!
Ples serpentin Danse serpentine
Cinématographe Lumiere, Francija, 1897, 1 minuta, nemi
Ženska stopi na oder, začne plesati in se vrteti, njena obleka pa med vrtenjem spreminja barve. Film prikazuje Loïe Fuller, ki je ta ples zasnovala za oder. Da bi reproducirala ta učinek, sta brata Lumière ples posnela na črno-beli trak in nato poskrbela za ročno barvanje, sličico za sličico.
Sally Sally
Luna Maurer, Roel Wouters, Nizozemska, 2005, 2 minuti, brez dialogov
V filmu vidimo eno veliko in okoli tri ducate majhnih frnikol v beli, močno osvetljeni sobi s stenami iz ploščic. Premikajo se od leve proti desni, od sprednje strani k zadnji, potem pa nenadoma začnejo skakati, na steno na desni, proti stropu in spet nazaj dol. So te frnikole res zgolj navadni predmeti ali pa se čudežno premikajo neodvisno od zakonov težnosti? Gledamo gor ali dol? Je to sploh soba – in če je, kje je? (Film je bil del projekta Velika umetnost za majhne ljudi, Grote Kunst voor Kleine Mensen.)
Virtualno virtuozen Virtuos Virtuell
Thomas Stellmach, Maja Oschmann, Nemčija, 2013, 8 minut, brez dialogov
Eksperimentalna animacija, ki ne pripoveduje zgodbe v klasičnem smislu: ustvari gibanje tuša na belem ozadju, za katero se zdi, da sledi dramatičnemu loku uverture, ki jo poslušamo. Njuna interakcija nas spodbudi, da vidimo stvari, dogodke, mogoče celo dramo v tem, kar so v bistvu le črne oblike na beli podlagi. Film se odvija na platnu pred nami, hkrati pa se ustvarja v naši glavi.
Ptičji klici Birdcalls
Malcolm Sutherland, Kanada, 2006, 5 minut, brez dialogov
Lahko vse, kar slišimo, zapišemo na papir? In ali lahko slišimo vse, kar je zapisano? Po vklopu telefonskega odzivnika se predvajajo shranjena sporočila. Toda ne slišimo družinskih članov, ki bi govorili o nedeljski večerji, ali pa razburjenega soseda, ki bi se pritoževal. Namesto tega slišimo zvoke dvanajstih različnih ptičev in vidimo roko, ki skuša najti znake, simbole in črke, da bi zajela tisto, kar je bilo izgovorjeno. V nadaljevanju simboli začnejo plesati in živeti svoje življenje, plešejo po platnu in postanejo jezik nečesa, kar presega zgolj glasove ptičev.
Moj srečni konec My Happy End
Milen Vitanov, Nemčija, 2008, 5 minut, brez dialogov
Kaj če bi bil pasji rep več kot le del telesa, s katerim pes lahko maha? Kaj če bi rep postal njegov najboljši prijatelj, s katerim bi lahko delil kost, ki jo grize, igral namizni tenis, preživel ves dan in vso noč? To bi bil lahko resnično srečen konec in animacija to omogoča. Toda vsak srečni konec ima svoje temne lise, in če rep postane samostojen lik, bo morda hotel loviti tudi svojo mačko!