zgodba
Blaž se po preboleli hudi bolezni odpravi na zahtevno kolesarsko turo čez najslavnejše vzpone Gira d’Italia. Spremlja ga partnerica, režiserka Maja Doroteja Prelog, da bi posnela film o veličastni poti okrevanja. Kar sta sprva načrtovala kot potovanje po slikovitih pokrajinah prek Dolomitov do vulkana Etna na Siciliji, da bi si povrnila zaupanje v življenje in premagala svoje največje strahove, se sprevrže v edinstveno preizkušnjo njune partnerske zveze. Snemanje filma postane bojno polje nezaceljenih ran njunega odnosa, ki postavi Majo v središče zgodbe. Da bi ugotovila, kaj se jima je zgodilo, režiserka obrne kamero proti sebi, film pa postane izrazno sredstvo njenega samoodkrivanja in boleče preizpraševanje tega, kaj resnično pomeni »biti skupaj«. Cent’anni je burno čustveno popotovanje s srce parajočimi izpovedmi in dih jemajočimi panoramami, zajetimi v nefiltrirano pričevanje o ljubezni in spremembi.
iz prve roke
»Nikoli si nisem mislila, da bo to film o meni. Leta 2018 me je partner, s katerim sva skupaj od mojih gimnazijskih let, vprašal, ali bi režirala film o njegovi kolesarski poti prek najslavnejših vzponov Gira d’Italia, s katero bi proslavil svojo zmago nad levkemijo. Bila sem presrečna. Film sem videla kot priložnost, da se spet vrneva v ‘normalno življenje’ ter se končno rešiva strahu in izolacije. Toda veličastna pot okrevanja, ki sva jo načrtovala, ni potekala po načrtih. Vedno bolj sva se oddaljevala drug od drugega. To se je dogajalo tako hitro in silovito, pred objektivom kamere in pred očmi najine filmske ekipe, da sem se počutila popolnoma golo, nemočno in izgubljeno. Bo to film, ki ga želim pokazati svetu? Si upam biti tako ranljiva? Odkrivati probleme, ki jih nisva reševala sproti in so bili prisotni že pred levkemijo? Blaževe notranje stiske in nenadni izbruhi jeze so me spremenili v pasivno partnerico, še preden sem prevzela vlogo njegove skrbnice. To spoznanje je bilo zame kot močan udarec v trebuh. Zdelo se mi je, kot da ga izdajam, vendar sem morala izpostaviti svoje potrebe in poiskati svoj glas. Cent’anni je moja iskrena izpoved in boleča analogija najinega odnosa z vso večplastnostjo in protislovji.«
– Maja Doroteja Prelog
kritike
»Cent’anni – ali sto let, kolikor si jih želi dočakati Blaž – je intenziven, neprekinjen emocionalni vrtiljak, ki drzno preizprašuje, kaj resnično pomeni ‘biti skupaj’, ter neustrašno pokaže vse, za kar smo naučeni, da skrivamo za štirimi stenami, lepo fasado in vrtičkom z ograjo. Intimno postane javno, režiserka postane svoja lastna protagonistka, zgodba o moči in volji do življenja pa postane pot samoodkrivanja. Blaž in Maja sta danes še vedno skupaj, slovenski film pa bogatejši za zgodbo, ki jo lahko napišejo samo nepredvidljive okoliščine, neizmeren pogum in iskrenost do samega sebe.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
»Cent’anni je dokumentarec o snemanju ljubezni – film o ljubezni, peklu, skozi katerega greš skupaj. Ne zbežiš, ne greš v kurac, ne razpadeš. Tako se držiš za roke, da boli. Tako je intenzivno, da lahko dobiš levkemijo, če to roko spustiš – in je nenadoma vsega konec. Cent ‘anni nedvoumno pokaže, da ljubezen ni sobno kolo, še manj pa nekaj, kar lahko načrtuješ. Razlogov za jezo je milijon. Možnosti za zajeb so brezmejne. Ljubezen ne more biti brez barve, vonja in okusa. »Malo moram biti tudi bad guy,« pravi on. »Vsak ima to v sebi.« V preteklosti ga je že dvakrat pustila. Ga bo še tretjič ali bo ostala il cuore matto, che ti perdona tutto quel che fai? Slovenci so v svoji zgodovini posneli jebeno malo filmov o ljubezni – Cent ‘anni, ki si ne domišlja, da je noro srce mogoče razložit, je eden izmed najboljših. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina