zgodba
V čudoviti klasiki legendarnega Youssefa Chahina, za katero avtor prejme nominacijo za zlatega medveda na Berlinalu leta 1958, postane glavna železniška postaja v Kairu reprezentacija egipčanske družbe. V skupnosti nosačev in prodajalcev pijače srečamo pohabljenega prodajalca časopisov, Kinawija (Chahijne), ki se zaljubi v prelepo, a indiferentno prodajalko limonade Hanumo in v vrtincu obsedene strasti ugrabi predmet svojega poželenja. A njegovo dejanje ima strašne posledice.
portret režiserja
Youssef Chahine se rodi leta 1926 v Aleksandriji, v Egiptu. Svoj sloves kuje v 50-ih letih, ko se Egipt kot Hollywood arabsko govorečega sveta kosa z Indijo in zvezde tipa Omar Sharif in Faten Hamama podžigajo srca gledalcev od Maroka do Indonezije. Prvi film, Baba Amin, posname leta 1950. Leta 1951 s filmom Ibn el Nil prvič sodeluje na filmskem festivalu v Cannesu. V filmu Siraa Fil-Wadi leta 1954 ob bok Hamame prvič postavi mladega, neizkušenega Sharifa. Film postane panarabska uspešnica, oba igralca pa ustoliči kot veliki ljubezenski par tistega časa. Leta 1979 prejme Chahine na Berlinalu srebrnega medveda in posebno nagrado žirije za film Iskanderiya… lih?, prvi del avtobiografske trilogije, ki jo zaključi s filmoma Hadduta misriya in Iskanderiya, kaman w kaman.
kritike
»Osrednji film Chahinovega zgodnjega obdobja je Bab el hadid (1958), ki ima kot študija revnih in zatiranih veliko skupnega z italijanskim neorealizmom in so ga, tako kot Tatove koles, zavrnili prav tisti, katerih težave nagovarja. Portret psihičnega zloma pohabljenega in spolno zatrtega prodajalca časopisov, ki ga z osupljivo močjo in globino upodobi sam Chahine.«
– Roy Armes, The Oxford History of World Cinema
»Film, ki je egipčanskega scenarista in režiserja postavil na mednarodni filmski zemljevid, se zdi kot velika pozabljena mojstrovina neorealizma. /…/ Na prvi pogled nas preseneti odkrita seksualnost arabskega filma iz leta 1958, dokler v njej ne prepoznamo širšega konteksta družbe v hitri tranziciji. Chahine se iz prepotene, realistične osnove razpre v polje družbene analize, kričeče melodrame in temačnega suspenza.«
– TimeOut
»Nesrečni prodajalec časopisov (Chahine, v osupljivi igri) se zaljubi v privlačno, a indiferentno Hanumo in v vrtincu obsedene strasti ugrabi predmet svojega poželenja. Skupnost nosačev in prodajalcev pijače na glavni železniški postaji v Kairu v tej mojstrovini z izrazitim pečatom neorealizma, predstavlja egipčansko družbo kot tako. Chahinov ekskurz v spolnost, represijo, blaznost in nasilje je tako neposreden, da nad njim še danes osupnemo.«
– Film Society of Lincoln Centre
»Izmed Chahinovih filmov iz 50ih let ne gre spregledati filma Bab el hadid (Cairo Station) iz leta 1058, ki dokumentira težko življenje prodajalcev časopisov in napitkov na železniški postaji v Kairu. Čeprav ostaja film v tirnicah tragedije, ga ves čas zaznamuje živahno preobilje italijanske komedije 50ih let z opolzkimi šalami, tabloidnimi zgodbami strahotnih umorov in koketno junakinjo (egipčansko različico Lollobrigide, Hind Rostom), ki se skuša izmakniti železniškim uradnikom in neprijetnemu snubcu (tega odigra Chahine).«
– Time