Leta 1974 se vročekrvni 19-letnik po imenu Michael Peterson odloči, da ima dovolj težaškega življenja v civilizirani družbi. Z doma prirejeno puško in glavo, polno sanj, poskuša oropati banko. Njegova avantura ne traja prav dolgo: aretirajo ga in sprva obsodijo na 7 let zapora, a Peterson nato v zaporu preživi 34 let, od tega kar 30 v samici. S tem pa se Peterson ne odreče svojemu snu, postati slaven. Nadene si ime Charles Bronson, po priljubljenem igralcu mačističnih akcijskih filmov iz sedemdesetih let, zaporniško celico spremeni v inkubator svoje umetnosti – nasilja ter se v zavest množic vpiše kot eden najbolj zloglasnih in divjih zapornikov vseh časov.
»Če si ogledate moje filme, veste, da je nasilje vedno predstavljeno kot izrazito odklonilno. Obstajajo pa tudi režiserji, ki počno prav nasprotno: poveličujejo nasilje in ga predstavljajo kot del pop kulture. V mojih delih je vedno najti drugačno razmerje. Če deluješ nasilno, izgubiš.«
(Nicolas Winding Refn)