»S tem filmom bi rad ustvaril sliko sveta, ki lahko nastane le, kadar ne iščeš teme, ne podajaš sodb in ne slediš nobenemu cilju. Ko pustiš, da te vodita le lastna radovednost in intuicija.«
– Michael Glawogger
Aprila leta 2014 je Michael Glawogger nepričakovano umrl med snemanjem filma, ki naj bi postal njegovo »najbolj skrajno delo o gibanju in potovanju«, »film, ki nikoli ne obstane«, »dokumentarec o ničemer«. Dve leti kasneje je Glawoggerjeva dolgoletna montažerka Monika Willi naredila film iz posnetkov, ki so nastali v dobrih štirih mesecih njegovih popotovanj po Balkanu, Italiji ter severni in zahodni Afriki – popotovanj skozi svet, da bi mu prisluhnil, ga opazoval ter doživel z odprtimi očmi in odprtim duhom. Dokumentarni filmski esej Brez naslova je bil premierno prikazan na zadnjem Berlinalu.
portret avtorjev
Michael Glawogger (1959–2014) je avstrijski filmski režiser, scenarist, direktor fotografije, fotograf in pisatelj. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali njegov dokumentarec Glorija kurb (Whores’ Glory, 2011), zadnji del trilogije o globalizaciji, ki jo sestavljata še filma Velemesta (Megacities, 1998) in Smrt delavca (Workingman’s Death, 2004). V Sloveniji smo lahko poleg omenjenih videli še dokumentarec Francija, prihajamo! (Frankreich, wir kommen!, 1999), igrani celovečerec Postopanje (Slumming, 2005) in komedijo Nalezljiva zadetost, s katero je režiser leta 2010 obiskal Kino Otok. Michael Glawogger je umrl zaradi malarije leta 2014 v Liberiji.
http://www.glawogger.com
Monika Willi (1968) je kot montažerka več let sodelovala z Michaelom Glawoggerjem in Michaelom Hanekejem. Brez naslova je njen prvi film, pod katerega se je podpisala kot (so)režiserka.
kritike
»Avstrijski dokumentarist nas je leta 2014 resda prezgodaj zapustil, a ta namenoma razpršena zbirka njegovih potepuških opazovanj človeškega dela in kulture /…/ je kvintesenčen izraz avtorjevega umetniškega hotenja in hkrati – zahvaljujoč biografskemu besedilu sodelavke Monike Willi – elegija njegovemu duhu. /…/ Film lahko razumemo kot delo izrazito globalnih interesov, ki skuša v kar največjem obsegu ujeti svet in svetovne kulture, črpajoč iz družbenega utripa različnih krajev, da bi razpršene podobe povezal v celovit prikaz, kako v sodobnosti živimo in komuniciramo – telesno, verbalno in anatomsko. /…/ eden najbolj dobrodošlo katarzičnih dokumentarcev v zadnjem času.«
– Jordan Cronk, Sight & Sound
»/…/ čeprav Willijeva nikoli ne bo vedela, kako blizu je film tistemu, kar si je zamislil Glawogger, pa je ustvarila nekaj boleče osebnega in na trenutke resnično globokega.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Od vojne opustošena mesta duhov v Srbiji, rokoborci v Senegalu, zasnežena gorska koča v Italiji, iskalci zlata v Sierri Leone … to so samo nekateri izmed krajev in ljudi, katerih podobe in zvoki se prepletejo v tej filmski pustolovščini. /…/ Vse pripoveduje o prostranosti in pošastnosti sveta; o sreči, da si tisti drugi, pa tudi o spoznanju, da ne obstaja nič takega, kot je oddaljeno trpljenje ali tuje veselje; ter o tem, da je človek vedno zgolj gost na Zemlji.«
– Olaf Möller
»Oda svobodi.«
– Pamela Jahn, Ray