zgodba
Alex van Warmerdam je ustvaril nizozemsko različico Pasolinijeve Teoreme (s pridihom Lanthimosovega Podočnika in Hanekejevih Smešnih iger), mračno komično alegorijo zla in kritiko buržoazije, v kateri se enigmatični potepuh Borgman vtihotapi v življenje premožne družine, da bi razdejal njeno skrbno sestavljeno predstavo o predmestni idili in varnem zavetju, ki ga nudita prestiž in premoženje.
kritike
»Čeprav lahko film hitro primerjamo s Smešnimi igrami Michaela Hanekeja, sta bila lika slednjega bolj očitna psihopata, medtem ko ostajajo motivi Borgmana in njegove druščine vse do konca nejasni. Zaradi tega razplet zgodbe prej vzbuja mučno radovednost, kot da bi vas naravnost knockoutiral, a je še vedno dovolj bogato obložen s temami, vrednimi razmisleka. Kot simbol predstavlja Borgman vdor fatalizma in mračnih vzgibov v neomadeževano podobo predmestnega idealizma. S svojim sijajnim okolišem film kaže, da si z denarjem že lahko kupiš razkošje, ne odpraviš pa izprijenosti, ki izvira od znotraj.«
– Eric Kohn, Indiewire
»Borgman nizozemskega vseznalca Alexa van Warmerdama, sarkastičen, bizaren, srhljiv in poln črnega humorja, je bil v tekmovalnem panteonu canskega festivala zagotovo bog prevare. Po tonu je soroden nedavnim kultnim ljubljencem Yorgosa Lanthimosa in Bena Wheatleyja (zdi se, da mu je Podočnik še posebej blizu), medtem ko je v njegovem hladnokrvnem seciranju popolnega malomeščanskega življenja zaznati tudi kanček Hanekeja. Toda v resnici gre za samosvoj film, zlasti po zaslugi domiselne premise, ki vzame prepoznavne arhetipe zla in objestnosti ter jim pusti, da si dajo duška na čistem, sodobnem in nadzorovanem igrišču v podobi povzpetniške, arhitekturno zasnovane modernistične hiše, njenih vrtov in življenj družine, ki tam prebiva.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Glavno poanto filma boste dojeli že precej zgodaj. Toda van Warmerdam ima dogajanje tako mirno in trdno pod nadzorom, da mu kot hipnotizirani sledite do zadnjega trenutka. Njegova umetnost je precizna; njen rezultat je enigmatičen.«
– Stephanie Zacharek, The Village Voice