Blaga je upokojena, pred kratkim ovdovela učiteljica. Za njo so dolga leta poučevanja primerjalne književnosti, ki je kljub težkemu gmotnemu položaju niso omajala pri njenih moralnih načelih. Zaradi skromne pokojnine še vedno dodatno poučuje in zbira denar za ureditev moževega nagrobnika. A ko ji tatovi s pomočjo telefonske prevare ukradejo prihranke, se vse spremeni. Navzven še vedno dostojanstveno hladnokrvna, a v sebi globoko obupana, spozna, da je prepuščena sama sebi in da se mora, če želi preživeti, prilagoditi surovosti tržno naravnanega okolja.
»V treh desetletjih je Bolgarija izgubila tretjino prebivalstva /…/. Veliko izobraženih in visoko kvalificiranih ljudi je posrkalo zahodno gospodarstvo; pozneje je odšla tudi slabo plačana delovna sila. /…/ Šole in bolnišnice v provincialnih mestih se zapirajo, izobraževanje pa je na splošno razvrednoteno. /…/ Nisem prepričan, ali je tu vzpostavljeni sistem kapitalizem ali nekakšen absurden nadomestek, vendar lahko drzno trdim, da pričakovanj moje generacije nista izpolnila niti novoustanovljeni red niti pridružitev Evropski uniji.« (Stephan Komandarev)