Beau se boji Beau Is Afraid

»Ari Aster je sodobni klasik – ne klasik groze, gorja in gravža, temveč filmski klasik. Da je tudi klasik groze, gorja in gravža – toliko bolje! Pa je posnel le tri filme.
Leta 2018 je posnel Podedovano zlo, živi pesek materinske nevroze, martirij družinske patologije, puzzle biblične geneze in postresnične genetike, spiritistično seanso v glavi ateista – ta šokantna psihodrama te cvre in žre počasi, zelo počasi, morbidno in nepredvidljivo, v ritmu hude, redke, moraste bolezni. Zdaj imate občutek, da vam hoče zlesti v glavo, zdaj se vam zdi, da vam ne pusti, da bi vedeli, kaj točno se dogaja. Dialogov, na katere bi se lahko obesili, ni, z junaki pa si ne morete pomagati – emocije jim tako mutirajo, da bi njihove travme na dnevni svetlobi izgledale še huje kot v temi. In če bi rekli, da drugače ne morejo, da torej nimajo možnosti izbire, bi bilo tako, kot da bi rekli, da tega, ki pride do vrat pekla, ne mika, da bi jih odprl.
Ponavadi nas je strah teme in senc, Solsticij, ki ga je Aster posnel leto kasneje, pa pokaže, da je svetloba še strašnejša – in da se sredi belega dne dogajajo hujše reči kot ponoči. Nič ni srhljivejšega in morbidnejšega od belega dne. Tako kot ni nič stresnejšega od protistresnih obredov, ki jih prireja švedska new-age sekta. Švedska!
Solsticij je bil radikalno nov in radikalno drugačen od Podedovanega zla, ki je bilo prav tako radikalno novo – film Beau se boji pa je radikalno nov in radikalno drugačen od obeh prejšnjih. Videti je kot morasta in psihedelična zajčja luknja, posneta skozi groteskno žalostne oči zajčje luknje, kot labirint, posnet skozi oči filmov, ki jih v sedemdesetih niso posneli, kot smeh skozi oči sence, kot Kafka skozi oči Charlieja Kaufmana.
Beau (Joaquin Phoenix), deviški, osamljeni, čudaški, nadobčutljivi, falirani, harasirani, razdejani, enigmatični in res prestrašeni sin dominantne, posesivne, ‘podedovane’ matere (Patti LuPone in Zoe Lister-Jones), se zbuja v mučnem, hladnem, tragikomičnem distopičnem svetu, kozmičnem vicu, v katerem ga trgajo in jedkajo otroške travme, teror negotovosti, zadušljivi kaos tesnobe, smrtne fantazije, spirale sramu, norost seksa, disonantne transfiguracije velemestnega nasilja (kapitalistične infantilnosti! goli serijski morilec! razbite glave! lunatični vojni veterani! ekscesni individualizem! pajki! smeti! samomori! nesreče! tablete! falosi!), spomini na prekinjeno poletno romanco in spektakel ojdipskih nevroz, ki se spodvijejo v unikaten, že kar konceptualen puzzle, črno luknjo družinskih vrednot in zločinov. Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje. Film, ki se rokuje s sabo. Česa takega še niste videli.«
– Marcel Štefančič, jr.