Litovski dokumentarec, ki je nastal v koprodukciji s Kaurismakijevo produkcijsko hišo Sputnik Oy, je film o čakanju in bolečini, »ki prihaja od znotraj in počasi razžira človeka«, kakor se je izrazil režiser. Njegova kamera se je osredotočila na čečensko družino, ki že devet let čaka na novice ruskih oblasti o usodi izginulega sina; zaradi protiruskih oziroma terorističnih dejavnosti naj bi ga ugrabili, mučili in ubili. Toda zanesljivih podatkov o njegovi usodi ni, ruska stran vztrajno zavrača odgovornost, se ne zmeni za prošnje preostalih družin o drugih izginulih, svojcem ostaja zgolj čakanje in pisanje pritožb. Naslov filma pomeni mejo med živimi in mrtvimi, prag med obema svetovoma, ki pa ne pripada nobenemu.
»Čeravno prikrito, je mučenje je v Čečeniji in Ruski federaciji del vsakdanjosti. Vendar me na začetku projekta ni zanimalo poustvarjanje določene resnice, kjer se razkrijejo razlogi ali motivi hudodelcev, ali se za zadovoljitev naše voajeristične sle razgalijo duševni pretresi žrtev. Bolj sem želel prikazati, kako se mučenje vtihotapi v vsakdanje življenje; preiskovati njegovo dolgotrajno moč nad človekom. Obenem me je večkrat presunila izjemna zmožnost ljudi živeti dostojanstveno navkljub uničujoči bolečini; ko jih je skrušila absolutna moč državnih agentov. To mi je pomagalo razumeti, da mučenje ni preprosto boleči dogodek, ki traja vse življenje, temveč trenutek, ko je v človeku ubita volja do življenja.« (Mantas Kvedaravicius)
Mantas Kvedaravicius – filmografija
Barzakh (2011)