V tej neposredni, malce prismojeni in nevrotični komediji zmešnjav znova srečamo Marion (2 dni v Parizu), ki zdaj živi s svojim novim fantom v New Yorku. Ko prispejo na obisk njeni ekscentrični francoski sorodniki, se par nepričakovano znajde v navzkrižnem ognju stopnjujočega se kaosa in kulturnih nesporazumov. Bo njuna zveza prestala preizkušnjo? In kdo je anonimni kupec duše, ki jo Marion proda kot del svojega umetniškega projekta?
»Družinska razmerja in medkulturni nesporazumi so morda stvar hollywoodskih klišejev, a Delpyjeva vse skupaj zameša v čudovito ekscentrično komedijo, duhovito in nepretenciozno; pretirano, a čustveno iskreno /…/. Odkar sta Woody Allen in Seinfeld zapustila New York, smo bili le redko priča tako duhoviti komediji.«
– Steve Rose, The Guardian
»Julie Delpy razodeva očarljivo raztresenost mlade Diane Keaton. Film je skoraj tako dober kot Woody Allen v svojih najboljših časih.«
– Stephen Holden, The New York Times
»Izredno zabaven film, eden najbolj zabavnih v letu 2012. Odlikuje ga posebno zmagovit slog – za lase privlečen, ekstremen in brez predaha. /…/ Komedija zahteva disciplino, in to je disciplinirana, natančna režiserka. /…/ Če je Julie Delpy s svojim prvim filmom dokazala, da zna režirati, pa njen drugi razkriva, da je morda najbolj nadarjena ravno kot režiserka komedij – in to resnično dobra.«
– Mick LaSalle, San Francisco Chronicle
»Mikavna francosko-ameriška enolončnica za gledalce, ki imajo radi opolzek humor in odpuljene like. /…/ Film odlikuje besedni in vedenjski humor, serviran v hitrem tempu in prepletajočih se jezikih; Preston Sturges in Howard Hawks bi ga občudovala. /…/ [Režiserkin] New York je zmešnjava barv, mnogovrstne glasbe in impulzivnih likov, ki dajejo filmu bogato strukturo in občutek življenja, pa naj bo to še tako kaotično.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Manična in spretna stvarca, ki se giblje med burlesko in čudovito občutenim portretom družinskega življenja – še posebno življenja po smrti.«
– Kimberley Jones, The Austin Chronicle
»Julie Delpy za razliko od večine podobnih komedij nikoli ne zapade v enodimenzionalne stereotipe te ali one kulture, npr. neumnega Američana ali sofisticiranega Francoza. Namesto tega izrabi težave v komunikaciji med dvema kulturama kot sredstvo za prikaz še bolj oteženega ljubezenskega razmerja med dvema pripadnikoma teh dveh kultur. Kot sama pravi, ima v komediji najraje nelagodje in trenutke, ko ljudje preprosto znorijo.«
– Tina Poglajen, Ekran
