kritike
»Nagrado [srebrnega medveda za najboljšo igralko] bi moral dobiti /…/ resnično pretresljivi film 24 tednov: pod vtisom srce parajočega tour de force nastopa Julie Jentsch /…/ so se številni obiskovalci opotekali iz dvorane v smrtni tišini.«- Olaf Möller, Film Comment
»Film, ki se osredotoča na notranji drami Astrid in Markusa ter njun odnos, ki je usodno načet, saj je Markus odločno proti splavu, močno zagovarja pravico žensk do izbire. Toda obenem neposredno in nesprenevedavo pokaže, kaj pomeni takšna odločitev. Tega ne stori iz pedagoških vzgibov, ampak da pokaže, kako travmatična, boleča, velika in osamljena odgovornost je odločati o življenju in smrti nerojenega, v tem primeru tudi duševno in telesno hudo prizadetega otroka. In da o tej odločitvi nima pravice soditi nihče.«
– Ženja Leiler, Delo
»Mogočna moč drugega filma Anne Zohre Berrached se nad vas priplazi postopoma, potem ko se začne drobiti svet tega para. Čeprav zgodba te spretne pripovedovalke tli počasi, je nepopustljiva v svoji izvedbi; preteča tempirana bomba, zalučana pred gledalca, ki naj občuti vsak drobec bolečine para na platnu. Film je mestoma skoraj nevzdržen, med gledanjem gre skozi možgane nešteto vprašanj. /…/ Še nikoli se me ni noben film te vrste tako močno dotaknil /…/.«
– Paul Heath, The Hollywood News
»V čustvenem popotovanju, skozi katerega nas popelje 24 tednov, smo se prisiljeni globoko poistovetiti z Astridino bolečino, zato je ta film za gledalca izčrpavajoča izkušnja. /…/ Igra Julie Jentsch je neverjetna, razgaljajoča. Igralka nas povleče pod kožo svoje junakinje in nimamo druge izbire, kot da skupaj z njo plujemo skozi razburkano morje čustev – krivde, žalosti, jeze –, medtem ko se Astrid trudi sprejeti svojo odločitev. V prizoru, ko ji zdravnik razlaga podrobnosti postopka splava v visoki nosečnosti, je njene nenadzorovane trzljaje skoraj boleče gledati.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Film je dober predvsem zato, ker tako temeljito obdela vse pomembne teme – etične, psihološke, družbene in medicinske. Čeprav se glavna lika sprva zdita nekoliko ošabna, to na noben način ne izniči grozovite teže vprašanj, s katerimi sta se prisiljena soočiti, ali pa trpljenja ženske, ki se ne zmore odločiti, ali naj tako pozno prekine svojo nosečnost. Po zaslugi igre Julie Jentsch se zaključni prizori gledalca dotaknejo s tiho močjo.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»Film 24 tednov, prava študija nelagodja, ki ne preskoči nobenega kliničnega aspekta splava, je hvalnica ženski pravici do izbire, a ne skriva, da je ta izbira mučna, težka, agonična, obupna, niti malo ideološka. Še več: ta odločitev je tako kompleksno intimna, da jo lahko kvalificirano, legitimno in informirano sprejme le ženska, ki jo zadeva, ne pa oglaševalski biro krščanske desnice, ki se ji zdi kompleksnost vedno ekstremna in absurdna. Splav je zlo – življenje je čudež. Toda spoštovanje človeškega življenja, na katerega tako sveto prisega krščanska desnica, postane nespoštovanje, demoniziranje in kriminaliziranje ženskega življenja. In Bog, ki je Abrahamu ukazal, naj ubije svojega sina, bi imel o tem ločeno mnenje.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina