Aitor je osemletnik na pragu odraščanja in ni mu všeč, da ga odrasli obravnavajo kot majhnega fantka. Tudi če ga kličejo z vzdevkom Cocó, mu ni najbolj prav, pa čeprav se rad pretvarja, da je punčka. Med preživljanjem poletja pri starih starših na baskovskem podeželju postaja njegovo nenavadno vedenje vse bolj očitno. Čas je, da se z otrokovim iskanjem spolne identitete sooči tudi okolica. Mama mora sočasno razreševati še lastne družinske težave in zdi se, da ima za Aitorja še največ posluha babica, ki mu skuša različnost življenja približati s čebelarstvom, ki je že od nekdaj del družinske tradicije.
»Film je posvetilo različnosti, kar potrjujejo tudi žuželke iz naslova. To mi je omogočilo prispodobo družinskega panja, v katerem ima vsaka čebela za nemoteno delovanje skupine posebno in pomembno vlogo. Ta višji organizem (panj) opredeljujejo lastna pravila, katerih vzporednice je zanimivo iskati v družini. Tu se ustvarja napetost med posameznikom in kolektivom, s portretom različnih in raznovrstnih čebel (babic, tet, mater, hčera ipd.), nepogrešljivih za delovanje družbe.« (Estibaliz Urresola Solaguren)