zgodba
Avtobiografsko navdihnjena pripoved italijanskega mojstra Nannija Morettija, ki dramo spoprijemanja z izgubo nežno rahlja s komičnimi zapleti. Režiserki Margheriti življenje nagaja na vseh frontah: na setu svojega novega filma izgublja živce ob izpadih ameriškega zvezdnika, ki mu je slava nekoliko preveč stopila v glavo, doma pa jo čakata najstniška hči in mati, ki se ji zdravje naglo krha.
kritike
»Moja mama je deloma tudi film o ustvarjanju filmov in o spoznanju, da je kljub kaotični resničnosti in stresnosti tega posla snemanje filma beg pred zunanjo resničnostjo – resnično resničnostjo, ki človeka stisne v kot. /…/ Tu je kanček Fellinijevega Osem in pol in Truffautove Ameriške noči, a vendarle gre za nezgrešljivo morettijevski film: žalosten, smešen in nadvse izpolnjujoč.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Nanni Moretti nam je dal najboljši, najbolj izstopajoč film tega leta – nežno, nepredvidljivo, drzno, na stalnem menjavanju dramatičnih in komičnih prizorov zasnovano delo, ki celo v najbolj uničujočih situacijah najde trenutke čiste miline.«
– Adrian Martin, Fandor
»Moretti je bil kot igralec vedno podcenjen, tu pa imamo fascinanten portret rahlo zajedljivega, inteligentnega moškega z dobrim uvidom v lastne pomanjkljivosti ter čudovito pridušeno širokosrčnostjo in toplino. Zasnova filma je prefinjena in lepa: kaos filma v filmu, poskus obdržati se v sedlu in postaviti vse stvari na svoje mesto se zlije s strahom, ki ga v človeka zaseje smrt, strahom, da se bo red porušil in svet dokončno snel s tečajev. Moja mama je bistroumen, streznitven, silno zabaven in nepredvidljiv film o žalosti, ki jo prinese izguba ljubljene osebe, o trpkem spoznanju, da smrt ne bo prišla nekoč, ampak prav zdaj, in da je življenje sila krhka reč.«
– Kent Jones, Film Comment
»Smrt tu nima niti kančka tiste šokantnosti, ki jo je imela v Sinovi sobi. Moretti /…/ preprosto opazuje Margherito, kako poskuša po svojih najboljših močeh živeti naprej /…/. In to je eden najmočnejših adutov filma Moja mama: ker ne pretirava z dramatiziranjem, je čustveno in psihološko avtentičen, kar v filmih, ki se ukvarjajo z vprašanji smrti, žalovanja in izgube, vse preredko vidimo.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»V svojih tišjih, bolj iskrenih trenutkih se film izkaže za globoko ganljivo refleksijo samote. V Moji mami jo najdemo na različnih stopnjah: samota ženske na filmskem setu, kjer mrgoli moških /…/; samota režiserke, katere ideje in pobude se v teku snemanja neizogibno razblinjajo; in, ne nazadnje, eksistencialna samota sprijaznjenja s skorajšnjo izgubo starša in s tem tudi z lastnimi srednjimi leti.«
– Ela Bittencourt, Slant Magazine
»Moja mama je kot prijatelj, ki ga znaš ceniti šele potem, ko že odide domov.«
– Nick James, Sight & Sound
