iz prve roke
»To ni film o atomski bombi, a je téma vseeno prisotna. Iz preprostega in precej šokantnega spoznanja, da atomska bomba obstaja, da je njena grožnja pravzaprav nenehno v zraku, pa vendar še naprej živimo in ljubimo, je mogoče zgraditi film. /…/ Téma spomina ali izgubljenega časa se povsem spontano prikrade v skoraj vsa romaneskna dela, pa tudi v popularne pesmi. Takoj ko se lotimo česa takšnega, gre vedno za nekakšen boj proti času, proti smrti. Zanima me tudi vprašanje imaginarnega oziroma domišljije. S filmom Hirošima, ljubezen moja sem na primer želel ustvariti delo, ki se dogaja v dveh časovnih obdobjih, a brez kakršnihkoli flashbackov; s prizori, ki se vedno razvijajo v sedanjosti, tudi če so izmišljeni. Želel sem, da bi bilo vse postavljeno v sedanjost, tudi ko bi namigovalo na pretekle dogodke.«
– Alain Resnais
»Sprva me je Hirošima plašila. Potem pa me je – ravno nasprotno – povsem prevzela. Oživljanje ‘téme’ iz pepela je zahtevno delo, pri katerem se ukvarjamo tako sami s seboj (in svojo pozabo) kot z drugimi (in njihovo pozabo). V zadnjih štirinajstih letih je bilo o Hirošimi napisanih na tisoče strani. Kaj sploh lahko še dodamo?
Zahvaljujoč Resnaisu sem spoznala, da je Hirošimo vseeno mogoče priklicati v življenje. Da lahko s tem krajem, če ne drugega, vsaj poskusimo nekaj narediti. Resnais se je zelo potrudil, da bi mi razložil, kako pri Hirošimi ni nič ‘samoumevnega’. Da tam vsako gesto in vsako besedo obdaja poseben sij, ki jima daje pomen onkraj dobesednega pomena. Da je glavni namen filma narediti konec opisovanju groze z grozo, saj so to storili že Japonci sami, in to grozo raje obuditi v obliki ljubezenske zgodbe.
Upamo, da bo ta zgodba izjemna in ‘osupljiva’ ter bomo vanjo verjeli malo bolj, kot če bi se dogajala kje drugje na svetu, saj je postavljena v kraj, ki ga je tako zelo zaznamovala smrt. Skušali smo doseči, da bi za dva človeka, ki sta geografsko, filozofsko, zgodovinsko, ekonomsko, rasno itd. kar najbolj oddaljena, Hirošima postala skupna točka, kjer bi se univerzalne resnice o erotiki, ljubezni in nesreči pokazale v manj zavajajoči luči kot drugje.«
– Marguerite Duras, 1958
kritike
»Mislim, da bomo čez nekaj let – deset, dvajset ali trideset – vedeli, ali je bila Hirošima, ljubezen moja najpomembnejši film povojnega obdobja; prvi moderni zvočni film.«
– Eric Rohmer, 1959
»Dejstvo, da je Hirošima, ljubezen moja mejnik v filmski zgodovini, je hkrati blagoslov in prekletstvo. Novemu občinstvu je morda težko najti pot do dela, ki je tako zakopano pod lastnim strašljivim slovesom, monumentalno tematiko in visoko-kulturnim poreklom. Za razliko od filma Do zadnjega diha (À bout de souffle), njegovih skokovitih rezov in sproščenega, spontanega vzdušja, je Hirošima, ljubezen moja skrbno premišljeno, natančno zgrajeno, odločno resnobno in čustveno uničujoče delo. Medtem ko Godarda zaznamujeta gibčnost in lahkotnost, ima Resnais hrbtenico iz modernističnega jekla. Godardov film spominja na improvizacijo v slogu free jazza, Resnaisov pa deluje kot atonalno glasbeno delo, ki na svojih ramenih nosi težo zgodovine – Ornette Coleman proti Antonu Webernu. Takšna resnost namena v večini kritiških krogov danes velja za hud zločin. A to je le minljiva muha – strašna lepota, ki sta jo ustvarila Resnais in njegova ključna sodelavka, velika pisateljica Marguerite Duras, ne potrebuje niti popustljivosti ne opravičila.«
– Kent Jones, Criterion
»Na prelomu šestdesetih let je bil Resnais več kot dober cineast: bil je seizmograf. Zgodilo se mu je nekaj strašnega: bil je priča ključnemu trenutku sodobnega časa, ko je bilo tako v filmski umetnosti kot drugje treba računati z enim likom več – človeško vrsto. A ta lik je bil ravnokar zanikan (koncentracijska taborišča), izbrisan (atomska bomba) in ponižan (mučenje). Tradicionalni film tega ni bil sposoben ‘prikazati’. Treba je bilo najti novo formo. In to je storil Resnais.«
– Serge Daney
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski: film je bil na sporedu od 02.06.1962 do 07.06.1962.