Leto 1840 v Sevilli, živahnem mestu mornarjev in nedolžnih nepridipravov. Salvador, mladi pomočnik nadarjenega brusača nožev Antonia, spozna očarljivo ciganko Carmen. O njeni ognjeviti lepoti in svobodnem duhu govori vse mesto, a Antonio, ki mu poseben dar omogoča poškiliti v prihodnost, ji napove tragično usodo. Salvador zato odločno zbere pisano druščino obstrancev pod vodstvom živahne Belén, da bi Carmen zaščitil pred neizprosnimi nitmi usode, pri tem pa razvname uličice starodavnega mesta, da zadonijo v simfoniji čustev.
Izjava režiserja
Carmen ima v zgodovini opere posebno mesto: je najpogosteje izvajana opera na svetu, čeprav je ob premieri doživela polom. Je tudi ena najpogosteje uprizarjanih zgodb o femicidu iz umetnosti in literature. Trenutek, ko sem se začel zanimati za ta projekt, je sovpadal z zelo močnim spoznanjem, da imam kot 45-letni cisspolni bel moški privilegiran položaj v svetu, ki so ga izoblikovali moški za moške, kakršen sem jaz. […] In to spoznanje, to seme korenite spremembe v meni, je sovpadlo z vprašanjem femicida, ki nas odtlej z nenehno aktualnostjo neprestano opominja na svojo žal vsesplošno pojavnost.
Ker sem h Carmen pristopil skozi prizmo otroštva, sem lahko povedal zgodbo drugače, iz druge perspektive. Poleg tega sem si lahko zamislil film, ki bi, kot sem upal, nagovarjal tudi mlado občinstvo.
Predvsem si prizadevam delati filme, ki vzbujajo občutek živosti. Mislim, da v animaciji to dosežeš z videzom nedokončanega, skice, v kateri črta ohrani neko spontanost, čeprav se v izjemno dolgem procesu ustvarjanja animiranega filma stvari običajno fiksirajo. Rad rečem, da je film zame skica. Ta občutek nedokončanosti, zraka v risbah, preveva tudi scenografijo.