Tik pred odhodom na družinske počitnice se najstnica Jessie izmuzne od doma, da bi preživela večer s svojim fantom Luxom. Ko pod vplivom drog na vrhu stolpnice opazujeta sončni zahod, Lux zaspi, Jessie pa tragično omahne v globino. Leto dni pozneje se njena mati Ella in mlajša sestra Melli oklepata vsakdanje rutine, saj ju izguba še vedno globoko zaznamuje. Ko se Lux ponovno pojavi v njunem življenju, postane jasno, da ga Ella v sebi krivi za hčerino smrt, on pa obupano išče njeno odpuščanje. Potem Ella Luxa nepričakovano prosi, naj se jima z Melli pridruži na potovanju na Tenerife – tja, kamor bi morala nekoč odpotovati z Jessie.
»Ne verjamem v posmrtno življenje, vendar zavidam tistim, ki vanj verjamejo. Verjamem pa, da podobe ljubljenih oseb ostanejo z nami. Opazujemo jih v nadaljevanju njihovega vsakdanjika, ob oklepanju krhke rutine, ki komaj prikrije nemogočo željo: da bi se nekako vrnili na kraj, kjer se nič od tega ni zgodilo. Ampak naša stvarnost tega ne dopušča. V tem filmu, čeprav se zdi nemogoče, se to vendarle zgodi: zaviješ za vogal in vstopiš v podobo, svet pa se v svoji nedoumljivosti spodvije sam vase. Sonce naposled dostojno obstane, in za trenutek – ali za vedno – se vse spet zazdi v redu.« (Sandra Wollner)
Sandra Wollner
Rojena leta 1983 v Leobnu, Avstrija. Študirala je na dunajski univerzi, nato pa znanje nadgradila s študijem režije dokumentarnega filma na filmski akademiji Baden-Württemberg. Izkušnje je pridobivala z delom urednice ter režijo kratkih in dokumentarnih filmov. Danes velja za režiserko, ki z nekonvencionalnim filmskim jezikom raziskuje težke psihološke teme ter meje med spominom in resničnostjo.