zgodba
Laura, študentka klavirja iz Berlina, med izletom na podeželje čudežno preživi prometno nesrečo. K sebi jo vzame skrivnostna domačinka Betty, ki začne zanjo skrbeti z materinsko predanostjo. Ko tudi Bettyjina mož in odrasli sin premagata začetno zadržanost, samotna podeželska hiška kmalu postane prizorišče prave družinske idile. Toda duhovi preteklosti vse bolj silijo na plan …
iz prve roke
»Ko pišem scenarij za film, si vedno skušam predstavljati, da gre za sanje enega od glavnih junakov. Pri Phoenixu sem si zamišljal, da Nelly v Auschwitzu sanja o življenju, v katerem ni ran, ki jih je za vedno pustil holokavst; sanja o tem, da bi znova našla izgubljeni čas. Tokrat pa sem si predstavljal, da se mlada študentka klavirja med igranjem Ravelove skladbe Zrcala, št. 3 poda na domišljijsko potovanje k družini, kjer bi lahko bila srečna. Podnaslov skladbe je Čoln na oceanu. Ob poslušanju te glasbe razumemo, da je nevihta in da bi čoln lahko potonil. Podobno kot je s smrtjo hčerke potonila družina v filmu – razbitine zdaj plavajo na površini oceana, trije preživeli pa skušajo iz njih narediti splav. To je zgodba filma. Trije brodolomci plavajo drug proti drugemu in se trudijo povezati dele, da bi naredili splav in dosegli obalo. /…/ Morda pa vsi filmi v svojem bistvu pripovedujejo o ljudeh, ki skušajo iz razbitin zgraditi splav. Filmi pravzaprav govorijo o tem, kako preživeti. Ne o tem, kako živimo, ampak kako preživimo.«
– Christian Petzold
kritike
»Nihče, ampak res nihče tega ne zna tako kakor Petzold. Film Zrcala, št. 3 je podobno kot Ravelova skladba iz naslova v enaki meri blagozvočen, melodičen in skrivnosten. Enigmatična Paula Beer se z režiserjem spet enkrat zdi povezana na ravni, ki presega zgolj profesionalno, ter s svojo varčno, a učinkovito rabo telesne govorice in obrazne mimike poskrbi, da film do popolnosti uresniči Petzoldovo brezhibno vizijo.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Petzoldov zaščitni znak so male skrivnosti, ki zgodbo obogatijo, zapletajo in preusmerjajo; ravno toliko nedorečene, da jih ni mogoče razvozlati, toda njihov duh ostaja in gledalca draži z ohlapnimi povezavami in čudnimi občutki. Na papirju zgolj nakazujejo luknje v zapletu, toda zahvaljujoč Petzoldovemu edinstvenemu tempu, vzdušju in tonu te skrivnosti postanejo čar in lepilo režiserjeve filmografije – tisto, zaradi česar vsak njegov film izstopa, drži skupaj in nam ostane v spominu. /…/ Film Zrcala, št. 3 je tipičen Petzold – in to mislim kot velik kompliment. Ne pričakujte, da bodo vse skrivnosti razkrite. Tu ni velikega pojasnjevalnega trenutka ali pripovedno zadovoljujočega zaključka, toda enigme, ki se vendarle razjasnijo, prinašajo redke zaklade.«
– Luke Hicks, The Film Stage
»Gospod Petzold je znan po političnih alegorijah, zato je prav vznemirljivo videti, kako svojo senzibilnost prenese na družinsko dramo.«
– Martin Tsai, Critic’s Notebook
»Petzoldov novi filmček je kompakten kot novela ter ravno tako efemeren v svojih čustvih in nežen v svojem registru kot katera izmed Chopinovih ali Ravelovih skladb, ki se pretakata po njem.«
– Ryan Lattanzio, IndieWire
»V drugi polovici filma morda res zaslutimo Vrtoglavico (Vertigo, 1958), toda ko rumene barve poznopoletnih dni preidejo v oker, zajadramo v zavajajoče pomirjujoč pripovedni lok. Tu so namigi in tu je razkritje, še pomembnejše pa je, da Petzold preizkusi algebro odnosov, ki je zanj nova, in sicer: da je 3+1 enako 2+2 in da lahko en sam pogled prepoznanja reši življenje.«
– Savina Petkova, Sight & Sound
portret avtorja
Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, Petzold potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (Transit, 2018), v katerem je prvič sodeloval z igralko Paulo Beer; film smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na 29. Liffu, festival pa je Petzoldu posvetil tudi retrospektivo. Undine (2020), skrivnostna pripoved o mitološki vodni nimfi, je Pauli Beer prinesla srebrnega medveda in nagrado Evropske filmske akademije, režiserjev naslednji film Rdeče nebo (Roter Himmel, 2023) pa je bil na Berlinalu nagrajen z veliko nagrado žirije. Petzoldovo najnovejše delo Zrcala, št. 3 je premiero doživelo v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev.