»Črna, neposredna, strastna. Te splošne besede jo opišejo tako natančno, da jo bomo prepoznali med tisočimi. 13. februarja ob 16.30 je Forough Farrokhzad umrla v prometni nesreči v Teheranu. Bila je ena največjih sodobnih perzijskih pesnic, bila pa je tudi filmarka. Posnela je kratkometražec Hiša je črna, film o gobavcih, ki je prejel veliko nagrado v Oberhausnu, sicer pa v Evropi ostal praktično neznan, čeprav gre za mojstrovino. Imela je triintrideset let. Bila je polna tako magije kot energije, bila je kraljica Sabe, kakršno je opisal Stendhal. Predvsem pa je bila pogumna. Ni iskala izgovorov, ni dajala obljub, grozo sveta je poznala tako kot tisti, ki se s pravico ukvarjajo poklicno, ravno tako kot oni je čutila potrebo po boju, hkrati pa nikoli ni izdala svoje pesniške duše. Za svoj prvi film je izbrala kar najbolj negledljivo: gobavost, gobavce. In čeprav je bil morda res potreben ženski pogled – ta je vedno potreben, da se vzpostavi prava razdalja do trpljenja in grdote, brez prizanesljivosti in pomilovanja –, je njen pogled še posebej preoblikoval svoj predmet; ko se je izognil priskutni pasti simbolike, pa je to gobavost (poleg tega, da je ujel resnico) uspel povezati z vsemi gobavostmi sveta. V tem smislu je Hiša je črna tudi iranska Zemlja brez kruha (Las Hurdes: Tierra sin pan) – in ko bodo francoski distributerji priznali, da je mogoče biti tudi Perzijec, bomo spoznali, da nam je Forough Farrokhzad z enim samim filmom dala več kot mnogi, katerih imena si lažje zapomnimo.
Napisala je: ‘Zemlja tesno objema moje mrzlo telo. Brez tebe, daleč od čustev tvojega srca se pod prstjo razkraja moje srce. Dež in vetrovi mi bodo kasneje nežno oprali telo. Moj grob bo grob neznanke, osvobojene hvalnic, rešene nesporazumov.’
Oprosti mi za hvalnice, Forough. Rešena nesporazumov – to bomo šele videli. Toda ostati neznana – ne verjamem, da ti bo to uspelo.«
– Chris Marker, Cinéma 67, št. 117, junij 1967
»Film Hiša je črna je treba šteti za daleč najpomembnejše delo zgodnjih šestdesetih let, ki je s svojo poetično obravnavo gobavosti napovedalo velik del tistega, kar je sledilo v iranskem filmu osemdesetih in devetdesetih let. /…/ Je bilo srečno naključje, da je briljantni film, ki je zaznamoval začetek sodobne iranske kinematografije, ustvarila pesnica, ženska – pravzaprav največja med pesniki svojega obdobja? Film Hiša je črna napoveduje in presega vse, kar se je zgodilo v njenem času. Forough Farrokhzad v tem dokumentarcu o koloniji gobavcev elegantno poda eno najlepših obravnav grozljive bolezni. Zakaj gobavost? Režiserka v manj kot dvajsetih minutah zazna in razkrije poetične duše, skrite v teh izmučenih telesih, to pa stori s tiho, neprekosljivo eleganco. Preteklo je še veliko časa, da je iranska kinematografija spet dobila žensko na čelo svoje vizionarske domišljije, toda Forough Farrokhzad je s filmom Hiša je črna postavila temelje.«
– Hamid Dabashi, Close Up: Iranian Cinema, Past, Present and Future