Sprva se zdi, da Kosakovski govori o kamninah in zemeljskih materialih, po uvodni sekvenci, ki prikaže porušeno ukrajinsko mesto, malo zatem pa še posnetke ostankov starodavnih antičnih mest na Bližnjem vzhodu in ruševin potresa v Turčiji, pa postopoma postane jasno, da film govori o minljivosti in kulturni dediščini, pa o definiciji »mrtvega materiala«, betona, ki je – tako odjavni napis – poleg vode najbolj uporabljen material na Zemlji. Beton je v primerjavi s kamnom (tako De Lucchi) mrtev material brez značaja in identitete, medtem ko kamen ostaja trajen in »neuničljiv« arhitekturni ideal.
»Živimo v dobi cementa, betona in sladkorja – v našem telesu nas sladkor ubija enako kot sodobna arhitektura uničuje naša mesta. Te snovi so na voljo hitro in poceni, vendar širše slike ne vidimo. Na tisoče let so ljudje poznali vrednost stvari, ki so jih izdelovali – odrezali so velik blok kamna in vedeli, da bo trajal večno. Toda današnji arhitekti si ne znajo predstavljati prihodnosti. Ker se svet tako hitro spreminja, ne vedo, kaj graditi v mestnem središču. Ne vemo, kakšne stavbe bomo potrebovali čez dvajset let, zato ni vizije.« (Viktor Kosakovski)