Pretresljiva družinska drama o bratu in sestri, ki se v iskanju svojih korenin podata na nemirni Bližnji vzhod in tako izpolnita materino poslednjo željo. Poetično pričevanje o neizbrisni dediščini nasilja in neizmerni moči ljubezni. Kanadski kandidat za tujejezičnega oskarja, posnet po uspešni istoimenski igri Wajdija Mouawada.
»Starogrške tragedije bi bile telenovele, če se ne bi dogajale v času dolgih, krutih vojn, če torej vojna ne bi bila naravno stanje te družbe. Zmnožite krutosti starogrških tragedij, pa dobite ‘naravno stanje’ Bližnjega vzhoda, skozi katerega je šla ‘ženska, ki poje’/…/. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ Villeneuve s svojim resnično izjemnim občutkom za prepletanje osebnega in družbenega (občutkom, kakršnega v sodobnem avtorskem filmu premore le malokdo) gledalca vodi od intimnega prespraševanja osebne identitete, ki žene osrednja lika, prek s travmatičnimi dogodki in zamolčanimi skrivnostmi posejane družinske kronike, do s krvjo prepojene in z državljansko vojno zaznamovane zgodovine dežele – v kateri kljub dejstvu, da v filmu ni izrecno imenovana, ni težko prepoznati sodobnega Libanona – in nazaj. /…/ Čeprav lahko domnevamo, da je Denisu Villeneuvu številne kvalitete prinesla že literarna predloga /…/, pa prav tako ni mogoče spregledati, da je Villeneuve iz nje ustvaril pristno filmsko pripoved, ki navdušuje s svojo kompleksno evokacijo tragične bližnjevzhodne družbene stvarnosti.«
– Denis Valič, Pogledi
»Film, ki razume geopolitiko, a je hkrati bogat in kompleksen glede človeških čustev – takšne vrste film, kakršne je delal Costa Gavras na svojem višku /…/. Tistih imen in krajev ne boste kmalu pozabili. In nič prej ne boste pozabili tega filma.«
– Scott Foundas, Film Comment
»Filmi, ki te resnično presenetijo – tako v smislu zgodbe kot silovite čustvene moči – so redki in zelo dragoceni.«
– Marshall Fine, The Huffington Post
»Nastop Lubne Azabal je onkraj mojih sposobnosti opisovanja./…/ Izjemen film.«
– David Edelstein, New York Magazine
»Denis Villeneuve velja za obet sodobnega kanadskega filma, a ima za sabo že tako kilometrino, da so mu lani na festivalu Karlovy Vary namenili kar retrospektivo. Če bi radi izvedeli zakaj, je Ženska, ki poje dober začetek spoznavanja tega kljub mladosti izjemno zrelega avtorja.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija