iz prve roke
»Knjige in filmi pogosto govorijo o usodi junakov, ki se uprejo in borijo proti krivicam; ki se preobrazijo in uveljavijo svojo voljo – rešiti hočejo svet! A naš Lazzaro ne more rešiti sveta in njegova svetost ne more biti prepoznana. /…/ Srečen kot Lazzaro je zgodba o nekakšni majhni vrsti svetosti, takšni brez čudežev, brez posebnih moči ali nadnaravnih sposobnosti, brez posebnih učinkov. O svetosti nekoga, ki ne misli nič slabega o nikomer in preprosto verjame v človeški rod. Govori o možnosti dobrote, ki so jo ljudje od nekdaj ignorirali, vendar se vedno znova pojavi in jim daje misliti – kot nekaj, kar bi lahko bilo, a česar niso pravzaprav nikoli želeli. /…/ Skozi Lazzarove dogodivščine sem hotela spregovoriti – na čim bolj lahkoten način, z ljubeznijo in humorjem – o tragediji, ki je uničila mojo deželo, namreč o prehodu iz dejanskega srednjega veka v človeški srednji vek: o koncu ruralne civilizacije; o migracijah tisočih ljudi, ki o modernosti niso vedeli nič, na obrobja mest; o tem, kako so bežali iz revščine in pristali v še večji revščini. O svetu zanikrnih izkoriščevalcev, ki se je končal in spremenil v svet novih, bolj bleščečih in bolj privlačnih izkoriščevalcev.«
– Alice Rohrwacher
»Srečen kot Lazzaro je neorealistični film o posledicah kompletnega razpada družbe in države ter slumizacije življenja. Italijanska policija na lepem odkrije zakotno, zaostalo, nerazvito, folklorno vasico (Inviolata, če smo že ravno pri tem), katere prebivalci niso le nepismeni (ni šol, ni bolnišnic, ni pokojnin ipd.), temveč tudi povsem obubožani, da ne rečem socialno mrtvi, saj napol suženjsko, ritualno, “zakupniško” tezgarijo na tobačni plantaži tiranske plemiške družine, “kraljice cigaret” (Nicoletta Braschi), ki jih je že davno spremenila v svoje večne dolžnike. A prav to je neoliberalni sen: država ne obstaja več – obstaja le še goli volčji kapitalizem, ki izgleda kot fevdalizem! Naprej v 17. stoletje!« ZELO ZA –
– Marcel Štefančič, jr, Mladina